V nedeljo, 17. aprila, se nas je nabralo več, kot smo pričakovali!
Kombiju z devetimi pohodniki smo morali dodati še avto s petimi, dva pohodnika pa sta nas čakala že na izhodišču, skupno nas je bilo kar 16!
Kilometri do Krka so šli hitro mimo, ob klepetanju je bil most na Krk kar naenkrat pred nami. Potem pa že vznemirjenje in pogledavanje v nebo: bo hud jugo?, bo mraz? bo …?
Ker smo bili vozniki kar sami, smo morali še malo premikati avte od izhodišča do konca poti in nazaj, a so ostali lahko vsaj v miru pojedli malico. Zato smo tudi začeli malce višje, na prelazu, ne pa v samem Punatu.
Nato pa smo kar na hitro začeli, saj sta za nami že prišla kar dva avtobusa polna pohodnikov s Hrvaške. Prava gneča torej!
A greben je dolg in ljudje se hitro porazgubimo.
V začetku je jugo kar dobro vlekel, a se je v nadaljevanju polegel, vreme pa je bilo povsem solidno, dež je začel nežno rositi šele, ko smo že namakali noge v morju.
Greben je dolg in prekrasen, razgledi super, tudi v malo manj lepem vremenu. Geološke zanimivosti ter ves tisti kamen, ki ga ljudje kljub vsem pomanjkanju prestavljajo in postavljajo v suhozide! Vse zato, da bi obdržali par pesti zemlje. Ovce in turisti, to je več ali manj to, pa še to kakšna ovca sem in tja ne preživi surovih razmer.
Turisti pa se lahko hitro spustimo v dolino Baške, kjer pa je zaradi vode vse zeleno in cvetoče. Par najvztrajnejših je šlo pogledat še do konca, do svetilnika na sam rt, drugi pa smo se raje zapodili proti sladoledu, ledeni kavi in pivu.
Na koncu smo več ali manj vsi pomočili noge v morje – tudi letos je še vedno slano! – dvema pa samo noge niso bile dovolj in sta kar pogumno zaplavala.
Vožnja nazaj v Domžale se je zdela mnogo daljša, kot pa tja dol. Le zakaj!?
Več slik pa v ALBUMu!