Poročilo: Celjska tura

Zadnje čase je težko izbrati kak nedeževen vikend.  In ker je prestavljanje izletov zoprna zadeva, odpoved izleta pa še bolj, smo vseeno sklenili, da bomo le poskušali najti tisto okno brez dežja, ki so ga za nedeljo obljubljali vremenoslovci. In tako smo zjutraj šli. Kljub kar dobremu nalivu smo se prepustili usodi in predvsem vremenarjem. Smo pa vseeno malo pomagali, vsaj v začetku se nam ni prav nič mudilo, prav počasi smo šli najprej na kavo in krof na Trojane. Naj se zlije. In je res zlivalo. Zlivalo je še vedno tudi ko smo bili že na izhodišču našega pohoda. Tako nam ni ostalo drugega, kot da vse skupaj malce skrajšamo – kar odpeljali smo se do Celjske koče in še tam prevedrili eno kavico. Potem pa… ja, potem je pa končno nehalo! Juhu! Smo se zapodili – še z dežniki – proti Grmadi, a dež je res kmalu povsem ponehal, nam pa so se počasi začeli risat nasmeški na obrazu. Pot je bila sicer res dobro razmočena, blatna in na strmih klancih kar nevarna, a smo šli lepo počasi in previdno. Grmado smo obdelali v sunku, v Pečovniški koči pod Grmado pa smo imeli potem že manjšo malico, nato pa smo jo mahnili spet mimo Celjske koče na Tovsti vrh, nato pa ob vseh učnih poteh in po grebenu proti dolini. Na koncu nas je čakal še strm, razmočen in drseč vzpon na Vipoto, za njo pa še bolj blaten spust, a smo uspeli vse skupaj oddelati brez umazanih zadnjic. Še mimo ene najvišjih smrek – duglazij v deželi in smo že bili v dolini na asfaltu. A ko smo se usedli v avtobus, kaj neki je spet začelo? Ja, seveda, deževat! Pa smo torej le našli – in dobro izkoristili – tisti nedeževno okno! Super! Več slik pa v ALBUMu!