Pasji turni smuk med Voglom in Komno

Začetek turnega smuka je bil res pasji! Zaradi jutranjega (ne)vremena, pasje družbe in Barbarinih pasjih težav. Glasnemu laježu navkljub je tričlanska karavana nadaljevala začrtano pot, kar se je izkazalo za dobro odločitev. Doživeli smo namreč še en lep turnosmučarski dan, ki bo še nekaj časa dobra kost za glodanje.   Turnosmučarski izlet z delovnim imenom med Bohinjem in Sočo nam res ni usojen. Enkrat slabo vreme, drugič prevelika količina novega snega, … a z vztrajnostjo se marsikaj doseže. Četudi manj, a tudi to je bolje kot nič.   V soboto, 25. marca 2017, smo turo pričeli z dvigom v oblak. In to v precej gost oblak, ki nam je dal hitro vedeti, da je skodelica kave in prijeten klepet najboljša rešitev za kratkočasenje med čakanjem na njegov dvig. Tega ni bilo dobre poldruge ure, nato pa je vreme le začelo sodelovati. So se pa zato kaj kmalu uprli Barbarini psi oz. njihovo lepilo, ki se je odločilo, da ne želi sodelovati z njenimi smučmi. Zakaj so se mu upirale, ne bomo nikoli izvedeli … Smo jih pa s pomočjo lepilnih trakov ter lepilnih povojev iz prve pomoči pregovarjali k minimalnemu sodelovanju ter jim obljubili »vmesno« sneženo  cono. K sreči so na to pristali!   Po rešenem pasjem zapletu smo skupaj s še dvema živalskima psičkama nadaljevali v začrtani smeri proti Komni. Le-to so nam sprva kazale na drevesa nabite rdeče puščice, ki so jih nad planino Kal nadomestile rdeče kovinske »štange« s prav takimi oznakami. Tam se nam je, poleg neba, odprl tudi pogled na daljne in bližnje vrhove. Kičasti pogledi na še sneženo okolico so nas spremljali vse do Doma na Komni. Vmes smo podoživeli pravo turnosmučarsko pravljico, nekateri smo celo smučali! Drugi pa si zaradi pasjih težav tega žal niso mogli privoščiti. Škoda, tistih nekaj manjših spustov je bilo, navkljub za ped gnilca, nadvse prijetnih.   Največji, ne pa tudi najvišji, leteči cilj smo dosegli po zelo dobrih sedmih urah. Zvrhan koš časa, zgoraj omenjeni improvizacijski izzivi in stanje »praznoželodčnosti« so bile ovire, ki so nam preprečile, da bi Dom na Komni dosegli v predvidenih polšestih urah. Pa se nismo zato preveč vznemirjali. Kljub vsemu smo sproščeno in s palačinkami ali s klobaso polnimi usti pokramljali z kolegi vodniki, ki so se na vodniškem tečaju usposabljali za turnosmučarske vodnike.   Do »bremze« je po okrepčilu in slovesu sledilo le še nekaj lomljenja kosti (smučk), nato pa menjava pancarjev za udobnejšo obutev. Prav tam, pri »bremzi«, so smuči romale na nahrbtnik, na njih pa pancarji. Ob prijetnem klepetu in (živi) pasji družbi so pa tudi vse tiste komenske ride hitro minile. Zadnjih nekaj sto metrov tudi v soju čelnih žarometov.   Povzetek: kdor je šel je zgubil stol, kdor pa ni šel je pa izgubil res lep dan. Blagor prvim, kajti ti vejo kako fino je bilo! 😉   Matej Ogorevc