Zimski pohod naokoli Domžal

Januarske pohode vodniškega odseka najraje začenjamo kar na domačem pragu, v Domžalah. Večinoma so to dolgi pohodi, taki, ki trajajo cel dan, večkrat se zavlečejo še v večer. Ki je sicer v zimskih mesecih zgoden, a vseeno se hoje nabere za dolgih deset ur. Tudi tokrat ni bilo prav nič drugače. Le da nam je uspelo krog zaključiti v devetih urah in pol, kar pomeni, da smo do cilja prišli še tik pred temo. Začeli smo ob sedmih na parkirišču za trgovino Tuš in se v hladnem jutru kar hitro odpravili. Ker se je pohod tokrat ujemal z delom poti Domžalske poti spominov, smo za vse pohodnike pripravili še nove Dnevnike žigov, nato pa smo še z večjim veseljem hodili in pri tem nabirali žige. Ob Kamniški bistrici je lepo urejena pot, hitro nam je šlo, a vseeno je do Radomelj kar dobra ura. Križkarjeve smrekce smo za leso konjeniškega centra komaj našli. V Radomljah smo imeli tudi prvi postanek za čaj in dobrote, ki so nam jih pripravili Mestkovi, v še vedno hladnem jutru je bil vroč čaj pravo presenečenje. Čez Homški hrib smo se prebili po najstrmejši poti, pozdravili sonce, nato pa do Mengša hodili čez širna polja spet v megli. Razgledov zato nismo imeli, sonce se nikakor še ni moglo prebiti skozi gosto kopreno. Na Mengeški koči smo imeli prvi večji postanek, malo smo se morali odpočiti, hoje do sem je bilo že za tri ure in pol. Tu so trije pohodniki sestopili do Mengša, ena pohodnica pa se nam je tu pridružila. Bližina doma je omogočala, da so si pohodniki enostavno izbrali svoj najljubši in dovolj dolg del poti. Do vrha Rašice smo imeli nato prekrasno vreme, postalo je tudi kar mnogo topleje, le grebenska pot se nam je vlekla in vlekla. Presneto dolga je! Je pa lepota zasnežene pokrajine odtehtala vso dolžino! Snega je bilo kar precej več, kot v dolini, zasnežena drevesa so bila prekrasna! Naslednji daljši postanek smo tako imeli v Planinskem domu Rašica, tega smo bili že mnogo bolj potrebni! Nato smo se spustili čez Dobeno k gostilni Ručigaj, tam malo postali, nato pa naprej k gradu Jablje ter nadaljevali proti Trzinu. Povsem na koncu nas je čakala še zadnja slaba urica asfalta do Domžal, dan se je počasi poslavljal in zoprn mraz je spet začel prevladovati. A se nismo dali, če smo uspeli hoditi cel dan, bomo pa še te zadnje kilometre! Res je bil dolg pohod, tako kot se za januarskega spodobi! Nabralo se je kar za 28 km poti – 9 ur in pol hoje in sedem žigov v Dnevnik žigov Domžalske poti spominov. Ob daljši poti je tudi zadovoljstvo večje! Bravo mi! Slike pa v ALBUMu!