Vanjo je padel zaradi obilnega poletnega sneženja, katero je preprečilo izvedbo zadnjega, ključnega dela tečaja – turo. A začnimo na začetku.
Ob manjku ledeniških tur na seznamu vzponov članov AO PD Domžale, je zrasla ideja, morda celo bolje rečeno vizija, po menjavi trenda. A za to je potrebno najprej kaj (po)znati. Zadeve dobro pozna, kaj pozna, obvlada, Miha, ki se je rad odzval prošnji po organizaciji ledeniškega tečaja.
Začeli smo 16. maja s teoretičnim predavanjem. Kratko in jedrnato predavanje je zbranim predstavilo ledeniški svet, njegove pasti in zakonitosti. Nekaj besed je bilo namenjenih tudi že ledeniški navezi ter reševanju padlega v ledeniško razpoko. Slednje smo v praksi spoznali teden dni kasneje, 23. maja, na plazu pod Prisojnikom. Zadnji del, vaje iz ledeniške tehnike ter vzpona preko ledenika na nek izbrani vrh, pa je bil sprva načrtovan za 1. in 2. junij. Kot omenjeno, nam dani termin ni bil usojen, zato je padla odločitev, da zadevo prestavimo na jesen, ko se bo ozračje vrnilo v ustaljene (podopustniške) tirnice.
In tako je bilo. V soboto, 12. oktobra se nas je sedmerica odpravila proti Franz Josef Höhe, kjer smo naleteli na skupino ljubljanskih matičarjev. Vsak po svojem tempu odkorakamo proti Oberwalderhütte. V cca. Dveh urah tja tudi prispemo. Že pred nami pa je prispela na isto kočo tudi nekoliko večja skupina Zagrebčanov. Vse lepo in prav, če ne bi bila kapaciteta zimske sobe za polovico vseh prisotnih (za povrh se nam zvečer pridružijo še štirje Avstrijci). Daljši počitek pri koči in uskladitev glede spalnih prostorov je minil v bratskem vzdušju. Nato pa priprava opreme za izlet na ledenik. Odhlačamo iz koče in ob navezovanju na vrv ugotovimo, da smo vsi po malem pozabili na tiste raztežaje med vozli na vrvi. Rešita nas Mihata – Košir s svojim plonk listkom, Habjan pa z znanjem. Uspešno se navežemo in v 15 minutah dosežemo za vajo primerne ledeniške razpoke. Tam se zadržimo nekaj ur. Vmes »padamo« v razpoke in iz njih vlečemo kolege. Sončni zahod nas prisili, da se ponovno navežemo in obrnemo proti koči. Tam v polni, ampak res polni, zimski sobi nekaj pojemo, popijemo in spijemo. Ter se odpravimo vsak v svojo spalko spat. Miha H, Miha K. Vesna in Maja so pogumno prenočili na svežem gorskem zraku, Barbara, Andrej Č. in moja malenkost pa v zimski sobi. Na koncu se je izkazalo, da je bilo v sobi res toplo, ampak dihati se pa ni dalo. Budilka mi zazvoni ob 5.30. Počasi pozajtrkujemo in pospravimo stvari. Barbara, Andrej in Maja se zaradi različnih razlogov odpovejo vzponu na Johannisberg, ostali pa dve uri kasneje že stojimo na njegovem vrhu. Tudi sestopimo brez posebnosti. Pri koči le še otovorimo pleča s preostalo robo in kaj kmalu že sedimo v avtu.
Pustimo na strani , da smo preživeli še en lep vikend v gorskih višavah. Pomembnejši je Mihov zaključek:
»Priprave so zelo zelo pomembne! Bolj se potrudimo pred turo, manj nas lahko preseneti kasneje na sami turi. In pa seveda, vedno turo prilagoditi našim sposobnostim, skupini, vremenskim in ledno/snežnim razmeram. Ne pozabite – ledeniki so še posebej nevarni, ko imamo slabo/nično vidljivost. Stari GPS treki skoraj praviloma niso v konkretnem trenutku zanesljivi, ker se ledeniki tedensko in mesečno, zagotovo pa letno, spreminjajo. Vseeno je dobro delati svoj trek za morebitni povratek po isti poti, če pride slabo vreme. Še zadnja misel: Bodite spoštljivi na ledenikih, primerno previdni, vedno pripravljeni in ustrezno opremljeni, vedno z vsem potrebnim znanjem. Tako boste lahko res uživali v prelepem gorskem svetu pokritem z večno snežno/ledno odejo, ki je v Alpah ne manjka. Kljub pospešenem taljenju ledenikov bo za časa našega življenja še nekaj teh čakalo na naš obisk, brez skrbi.«
Vir:
AO PD Domžale
