Sledilo je močenje hlač v rose polnem rastju, vohanje čemaža, spoznavanje lastnosti drevesa negnoj, poslušanje slapu, ugotavljanje, katero rožo vidimo ali vohamo … in seveda vzpon. Razgledi so bili čudoviti: nekaj dreves, kakšna cvetlica, lepa stena, potencialna jama in večna sivina v ozadju. A nič zato, gibali smo se po tako lepi okolici, da tudi pogoste meglice in oblaki niso pokvarili vtisa. Spotoma smo spoznali še pupke ter njihov način preživetja in se spraševali, zakaj jih je letos tako malo. Sestop nam je lepšal sonček in vmesni razgledi na vrhove. Obljubljeni dež nas je dohitel šele pri planini Koren, kjer smo se okrepčali, napojili in uspešno prevedrili večji del plohe. Kmalu nas je spet grelo sonce in vedno bolj položna in široka steza nas je vodila navzdol. Predvidena ura prihoda v dolino je odbila, mi smo pa še kar hodili … pa nič zato, saj je bilo prav fino opazovati bujno rastje in živahen potok.
Pri spodnji postaji gondole smo spili imaginarno pivo 🍻 in se počasi poslovili, v pričakovanju, katere skrite kotičke nam bo Matej razkazal naslednjič.
Vesna
