Poročilo : Grosser Hafner 3.076 m

Piše: Matajž Škulj, vodnik PZS 08. – 09. avgust 2020 – Grosser Hafner (Avstrija-Visoke Ture) Pred kakim mesecem me pokliče Marjanca iz PD Pohorje Zg. Polskava in me vpraša če bi se pridružili na njihovi turi na Grosser Hafner v Avstriji. Ker sem vedel da bo to za marsikoga prvi tritisočak sem takoj privolil in naredil razpis  za turo. V pičlih nekaj urah smo bili zapolnjeni, saj je v PD Domžale vladalo zelo veliko zanimanja za to turo. Tisti kateri niste uspeli, pa bomo naslednje leto ponovno organizirali to turo. Skratka stekle so priprave, Marjanca je vodila organizacijo, jaz pa logistiko članstva, tako da nas se je nabralo 17 pohodnikov iz skoraj vse Slovenije. Že sredi noči krenejo prvi iz Štajerske in se vzdolž poti pobiramo vse do Gorenjske, kjer tudi prečkamo mejo skozi Karavanški predor in sledimo Turski avtocesti vse do mesta Gmund, kjer skrenemo v dolino reke Malte in do jezu Kölnbrein, kjer pri zanimivem hotelu pustimo naše jeklene konjičke. Izhodišče je na 1.900 m od koder je približno 3 ure hoje, katero pa mi zaradi uživanja v naravi in prelepih pogledov raztegnili na 5 ur. Do koče se pot dvigne za dobrih 400 m , vendar poteka po močvirnatem terenu, saj skoraj izpod vsake skale privre voda na plan. Nekje na sredini poti med izhodiščem in kočo se nahaja prelepa močvirnata planina Krumpenkar, kjer si naredimo daljši počitek in uživanje v naravi. Sledi vzpon na vratca Gamsja glava, kjer je tudi izpostavljena gamsja skala, na kateri je prekrasen pogled na Ankoglovo skupino s Hochalmspitze. Pot se zatem rahlo spusti in prispemo do koče Kattowitzer Hutte 2.320 m, kjer pustimo višek opreme in se odpravimo proti vršnemu grebenu katerega dosežemo na sedlu Marschneid (2768). Od tu poteka pot po dokaj zračnemu in prepadnemu, na nekaterih mestih rahlo nevarnemu grebenu, kjer je potrebna koncentracija brez strahu pred višino. Vendar najini udeleženci to opravijo z odliko. Bolj izpostavljeni in še bolj nevarni deli pa so varovani z vrvjo. Tako se počasi povzpnemo do dela kjer pohodniki gradijo skulpture s tem da ploščate skale postavljajo pokonci in jih je na tisoče. Temu delu pravijo mačje pokopališče in je približno na višini našega Triglava. Kmalu zatem nekateri pohodniki prvič stopijo na višino na kateri še niso bili. Opozoriti moram da je na tej višini že možno izkusiti višinsko bolezen, kar je bilo prisotno na mojem prvem vzponu, zato je priporočljivo napredovati rahlo počasneje. K sreči se pri nas to ni zgodilo in tako tudi dosežemo naš cilj 3.076 m visok vrh Grosser Hafner, na katerem skoraj vsi pohodniki stojijo prvič, večina pa tudi prvič na svojih nogah nad 3.000 m. Sledi obvezno fotografiranje za lepe spomine in “moški sirtaki zgoraj brez na vrhu” ki je tudi zaščitna znamka Benetkove skupine. Zatem je na vrsti še obvezen krst  in pa sestop v dolino. Sestop poteka počasi, saj so z razliko od naših Alp tu kamenine granitne in ni toliko peska na skalah kot dejstvo da so skale večji balvani, dokaj zahtevni za sestopanje in deloma spolzki. Vendar z tem opravimo odlično in že se spustimo proti koči, kjer je po večerji tudi naše prenočišče. Samo spanje v koči ni cenovno drago, malo dražja pa je hrana in pa v kolikor imate svojo hrano in jo jeste v koči, vas bo to stalo po 5 evrov po osebi. Večer zaključimo z ogromno smeha in zabave kot se spodobi za popolnoma “neresne” pohodnike ki niso na dolžnosti. Zgodnje jutro nekateri izkoristijo za fotografiranje sončnega vzhoda. Po zajtrku se odpravimo v dolino po isti poti kot smo se prejšnji dan povzpeli. Na izhodišču odložimo opremo in se odpravimo do bližnjega gostišča Kölnbreinstüberlna po zasluženo okrepčilo in pa prekrasen pogled na jezero, jez in pa okoliški Ankoglov masiv. Zatem si ogledamo še mogočen jez in se odpravimo nazaj v dolino Maltal do slapu Fallbach, kjer poteka tudi znamenita ferata. Pot nadaljujemo preko Korenjskega sedla, ter se pri “firerju” v Dovju ustavimo na obvezen pohodniški postanek na pivu. Za zaključek si privoščimo še dobro in obilno večerjo na Jesenicah, ter jo veseli in od smeha razbolelimi želodčki ucvremo proti domu. Slovo v Domžalah je prisrčno, z obljubo da take ture zagotovo ponovimo. Z Marjanco se zahvaljujeva vsem udeležencev za popolno “neresnost” takrat ko resnost ni bila potrebna, za pridno sodelovanje in za vztrajnost da smo vsi udeleženci osvojili vrh. Prav tako sva ponosna na to, da je cela skupina stala na vrhu ne lahkega vzpona. Zahvala gre tudi obema voznikoma Stanetu in Ediju, ki sta ponudila prevoz in nas varno pripeljala tja in nazaj. ALBUM foto: udeleženci ture