Zima je letos prijazna do turnih smučarjev. Malo manj sicer splošne življenjske razmere, a z nekaj domišljije in iskanja primernih flank po zemljevidu nam je bila tudi ne tako oddaljena domžalska okolica obliž na priprto turnosmučarsko srce.
Po dobri polovici meseca skorajšnje svobode se je bilo zato še toliko slajše odpraviti v objem belih Karavank. Sem rekel belih? Rekel že, a jutranji pogled na Srednji vrh, izhodišče za Trupejevo poldne je bil, če že govorimo o belini, bel zaradi zvončkov, ne snega. Minuta, dve bojnega posveta, nato pa nekaj metrov vzvratne vožnje, zavoj v levo in s polnim plinom do Planine pod Golico. Tudi tam imajo že zvončke, a ob Savskih jamah, na sankaški progi, je še dovolj snega za turo »od avta do avta«. Točneje za Struško od avta do avta.
Deseterica navdušenih smukačev je po standardni pripravi (obuvanje, nameščanje kož, sproščen klepet) najprej preverila delovanje lavinskih žoln. Vse so čivkale, tako kot morajo, zatorej ni bilo več izgovora za lenarjenje. Najprej v hladu Črnega potoka nato pa na toplem soncu, je deset parov smuči hitro napredovalo in kot bi mignil prispelo na planino Pusti Rovt. Prvič se nam je razkril razgled na golo Golico. Od njene snežene preobleke je ostalo bore malo blaga. A bolj kot puste, k Savi zazrte trave Golice, so nas vabila bela pobočja Struške. Za razliko od zahodne sosede, Golice, so ta precej položnejša, zato se jih sneg tudi bolj drži.
S planine smo nadaljevali po udobnem kolovozu vse do Belske planine, kjer smo se pomešali med množico ljubiteljev smučarskih zavojev. Dan je bil res lep, brez oblačka in vetra. Prav nenavadno bi bilo, če bi bili sami. Daljši postanek z malico, klepetom in poležavanjem na gorkem soncu je minil prehitro. K sreči tudi vzpon na sam vrh. Tako to gre – v dobri družbi čas vedno hitro mine. Sploh, če srečaš še znane domžalske obraze.
Brez sapice na vrhu smo si vzeli več kot dovolj časa za pripravo na spust. Hkrati pa si z zanimanjem ogledali presunljive opasti, viseče visoko na dravsko dolino. Pripravljeni na spust naredimo še eno skupinsko fotografijo. Nato pa odsmučamo Belski planini naproti. V dveh skupinah. Izkušenejši po svoji liniji, malo manj po svoji. In vsi smo uživali!
Na planini ponovno daljši postanek, nato pa le še spust proti dolini po smeri vzpona.
Kar prehitro je bilo konec dneva, a tako to gre, ko se imamo lepo (v gorah). Ne verjamete, prepričajte se z ogledom galerije. Da boste vedeli, da se splača priti v našo družbo. 😉
Zapisal Matej Ogorevc,
fotografirala Urban Urbanc in Matej Ogorevc
