Na pobudo Marka Robleka je nastal intervju z Alešem Kermaunerjem, markacistom pri Planinskem društvu Domžale. Zapis je objavljen v 16. številki revije Naprostem.si, ki poleg obilice ostalih gorniških vsebin, dopolnjuje tudi Roblekov zapis o zgodovini slovenske markacije.
Aleša je do markacista pripeljala želja po označevanju, trasiranju in nasploh urejanju planinskih poti. Že od malega je znal zreti v zemljevide ure in ure in ogromno poti pozna, ne da bi kdaj sploh hodil po njih. Tako se v človeku prej ali slej rodi želja, da ne bi samo gledal, ampak tudi v resnici trasiral, pomagal, sodeloval.
Kakšne so osnovne naloge markacista?
Med osnovne naloge markacista bi vsekakor dal označevanje in vzdrževanje planinskih poti, redno izobraževanje ter varstvo gorske narave. Z napačno nadelavo poti lahko naredimo precej škode, s pravilnim vzdrževanjem pa lahko že narejeno škodo dobro saniramo.
Kdo in kako lahko nekdo postane markacist?
Markacist lahko postane vsak, ki je dopolnil 16 let, se zna gibati tudi na težjih poteh, je član PZS ter opravi tečaj za markacista.
Kako poteka usposabljanje in koliko časa traja?
Na tem področju je v zadnjih letih kar nekaj sprememb, saj se PZS trudi, da bi privabila tudi mlajše, zato se vstopni prag nekoliko niža, a je zato potrebno več korakov. Osnovni tečaj za markacista kategorije A sedaj obsega 30 šolskih ur.
Delo markacista je v celoti prostovoljno, praviloma ob koncih tedna. Kdaj je glavna sezona markiranja hribovskih poti in kaj terja od nekoga, ki se odloči, da bo aktivno sodeloval pri tem – časovno (konci tedna, dopust), prenočevanje po kočah, oprema..?
Glavna sezona je res kar precej kratka, vedno bolj moramo izkoriščati tudi popoldneve, saj vikendov prehitro zmanjka. Same akcije pa so najbolj odvisne od terena in tega, kaj je treba narediti. V našem društvu so večdnevne akcije redkost in se dogajajo na daljša obdobja. Takrat pa seveda prenočujemo tudi v planinskih kočah ali kakih pastirskih bajtah, kjerkoli se da kaj domeniti, le da nam ni treba po končanem delu v dolino ter nato nazaj. To vse lahko akcijo podaljša za precej časa.
Neka določena predanost markacista je seveda potrebna v vsakem primeru, se pa lahko njena stopnja razlikuje. Nekdo je lahko na čisto vsaki akciji, kdo drug pa je lahko le občasen udeleženec. Želje in zmožnosti posameznikov so različne, kar je treba vzeti z razumevanjem. Naloga organizatorja akcije je, da pozna markaciste ter njihove (z)možnosti.
Koliko markacistov imate v PD Domžale, kakšne je povprečna starost, in koliko bi jih še potrebovali?
V zadnjem času se nam kar malo jasnijo obzorja, saj smo v zadnjem letu postali ponovno precej aktivni, v tem letu pa se nam bodo pridružili celo trije novi markacisti, od tega ena markacistka in dva mlajša markacista. Neverjetno! Računamo torej na to, da bi konec leta naše poti vzdrževalo osem aktivnih markacistov. Povprečna starost 53 let, torej nekje v povprečju celotne dežele. Trenutno smo tako veseli vseh novih moči, da se moramo bolje organizirati, da jih bomo lahko učinkovito uporabili! Začetniki in pripravniki potrebujejo namreč mentorstvo, nekaj nadzora ter veliko učenja na terenu.
Trenutno naj bi po podatkih PZS en markacist (od več kot 7500 kolikor je vseh) pokrival 13 kilometrov gorskih poti, cilj naj bi bil pod 10km. Koliko poti spada pod vaše PD in kakšne so vaše številke kar se tega tiče?
Naše društvo ima v skrbništvu 52 kilometrov planinskih poti, od tega eno zelo zahtevno, eno zahtevno, ostale pa so lahke planinske poti. Z osmimi markacisti smo tako kar dobro nad povprečjem, a resnici na ljubo je tudi 10 km kar precejšen zalogaj. Včasih se zdi, da so ponekod kilometri vsak mesec daljši in daljši…
Kako privabljate nove markaciste v svoje vrste? Bi si želeli več mladih, morda tudi več žensk?
Seveda, več kot nas je, bolj bi bili posamezniki razbremenjeni, ne bi bilo potrebno se udeleževat čisto vsake akcije, lahko bi bolj učinkovito razporejali kadre. Prav enako bi bili veseli deklet ali fantov, bi pa seveda raje izbirali mlajše. Dolga je namreč pot do dobrega markacista in starejši se vedno bolj bojimo, da ne bi mogli predajat znanj naprej. Generacijski prepadi društvu naredijo precej škode, sanacija je nadvse težka in neobvladljiva. Premori in neaktivnosti posameznih odsekov lahko trajajo tudi desetletja. Markacisti pri vsem tem nismo izjema, zato so za društvo – pa ne samo za naše društvo! – mladi kadri izjemnega pomena.
Se mladi težje odločajo za to poslanstvo ali se časi tudi v tej smeri kaj spreminjajo?
Ko jamramo, seveda jamramo, da mladih ni in da jih tudi nikoli ne bo. Kako pa je v resnici s podatki pa nisem povsem prepričan. Kot vse kaže, se naše vrste počasi, a vztrajno pomlajujejo. Samo prostovoljstvo je najbrž res v neki krizi, a kaj pa v teh časih ni v krizi? Menim, da se premalo pogovarjamo o vsem tem na vseh ravneh, nekaj zaradi tega, ker ne vemo povsem, kaj in kako, veliko pa zaradi tega, ker smo preprosto preveč zasedeni.
Na koncu se je izkazalo, da je naše jamranje z letošnjo aktivacijo treh novih markacistov popolnoma brez osnove. Se je za zahvalit virusu, večji trenutni obiskanosti poti, stanju duha? Ne vemo in ne verjamem, da bomo kdaj lahko povsem prepričani.
Pred kratkim ste zaključili en večji projekt v vaših koncih, lahko kaj več poveš o njem?
Čisto sveža akcija, ki je za nami, je obnova poti na Homški hrib. Približno 180 človek ur je bilo porabljeno za vdelavo enaintridesetih stopnic na precej zoprno strmem terenu. Res je, da se nam je akcija izmikala kar nekaj časa, nekaj tudi zaradi covid situacije, a je zdaj objekt toliko bolje narejen!
Kakšni so načrti za prihodnost, planirani projekti, akcije?
Načrti so v začetku leta vedno smeli, nato pa rada vmes poseže narava. Če je prijazna, le z neugodnim vremenom, če pa se še kaj dodatno jezi, pa še s kakšnim podorom. Tako nas letos čaka za naše društvo nadvse velik zalogaj sanacije poti na Presedljaj po podoru v Rzeniku. Čakajo pa nas še manjše obnove vseh poti na Veliko planino, sneg je letošnjo zimo naredil kar nekaj škode.
Poleg sil narave pa se najdejo še človeški, lokalni šaljivci, ki ne poznajo pomanjkanja časa in nam radi postavljajo zanke in uganke – brisanje markacij, obračanje smerokazov, žigov, uničevanje smernih tablic, risanje dodatnih oznak ter podobno. Take kontra-akcije sicer niso hudo škodljive, a vnašajo jezo in žalost v naše vrste, zaradi česar smo potem kje drugje brezvoljni in manj učinkoviti.
Katere poti bi izpostavil in spadajo pod PD Domžale, pa so:
a) nekaj posebnega
b) zelo obljudene (preveč?)
c) potrebne čimprejšnje obnove
Nekaj posebnega je naša edina zelo zahtevna pot Presedljaj – Konj, ki je ena prvih zavarovanih poti, omenil pa bi tudi stokilometrsko obhodnico Domžalsko pot spominov, ki je sicer v skrbništvu več društev, a za celoto skrbimo v našem društvu. Zelo obljudene so vse naše poti na Veliko planino, na njih je vedno manj planincev in vedno več turistov. S tem pa se tudi samo vzdrževanje poti spreminja. Trenutno je najbolj žgoč problem v Kamniški Beli zaradi podora, vedno pa ostaja orientacijski in označevalni problem v okolici Lukove bolnice na Kolovcu. Vse rešitve nam podre narava, označevanja pa človek.
Kakšno je sicer stanje poti v PD Domžale, posebej, ker je koronski čas v hribe zvabil še bistveno več ljudi kot ponavadi?
Sam menim, da so se poti v okolici Domžal v času večjega navala pravzaprav izboljšale. En velikostni razred več ljudi je poti razširil in utrdil. Je pa povzročil nekaj težav z označevanjem, saj je nastalo ogromno nekih novih, tudi zelo dobro uhojenih poti, kjer križišča z obstoječimi planinskimi potmi niso označena. Mimogrede te potem taka pot zavede v napačno smer.
PZS vabi ljudi tudi na manj oblegane poti v hribe…imate tudi vi kako akcijo, ki bi jim odkrivale še kake nove, ne samo najbolj popularne poti?
Na zadnjo nedeljo v avgustu imamo pri našem Domžalskem domu na Veliki planini Dan domžalskih planincev. Ob dogodku organiziramo vodene pohode iz doline do Domžalskega doma po manj obljudenih, včasih tudi neoznačenih poteh.
Ogromno tujih planincev pohaja po slovenskih gorah zadnjih nekaj let. Dobite kak feedback, povratno informacijo, pohvalo za vzorno urejene poti in označbe?
Na žalost je kakršnih koli povratnih informacij mnogo premalo, če sploh so. Konstruktivne kritike smo vedno nadvse veseli, se pa ne zgodi velikokrat, da bi sploh kdo komuniciral z nami. Morda je malo bolje na poteh na Malo planino, kjer hitro izveš, če je kje kaj narobe ali pa je padlo drevo, drugje pa je tega premalo. Najbrž ljudje tudi ne vedo, kako in komu posredovati informacije, kljub temu, da je na smernih tablicah napisan skrbnik poti.
Naslednje leto Knafelčeva markacija praznuje okroglih 100 let. Bo zategadelj sezona 2022 tudi za markaciste kaj posebnega?
Skoraj sigurno PZS pripravlja kaj na to temo, sto let je že lepa starost za naš znak, priznam pa, da se sam obletnicam ne posvečam prav veliko, v življenju društva – naše društvo je tu naokrog že 73 let – jih je namreč toliko, da bi lahko vsak mesec nekaj obletovali. Narava sama poskrbi, da je za markaciste vsako leto posebno leto.
Kakšni so odzivi ljudi, ki jih med svojim delom srečujete v gorah?
Odzivi so praviloma dobri in pohvalni. Večina pohodnikov rada vidi in se v zadnjem času tudi zaveda, da nekdo daje svoj čas in voljo za urejanje poti po katerih hodijo. Kolesarji pa se nas še vedno na daleč izogibajo.
Morda še kaka tvoja misel, vabilo novim članom tako v PD Domžale kot tudi med markaciste…
Zaključki so vedno težki, vabila še težja, markacisti nimamo prav veliko za ponudit, znoj, težka bremena, dolge dostope, komarje in vedno neugodne pogoje dela. Tako delo moraš preprosto imeti rad, da si za eno dobro malico cel dan v nekem spolzkem klancu. Ali pa za dobro družbo, ker to pa je, vedno!
Veselja torej so, res so malce posebna, a posebno je tudi naše delo in posebno je vsakokrat tudi naše okolje. Delo nekje v gorah ni prav nič enako delu nekje v dolini.
zapis: Aleš Kermauner
foto: Tit Košir
