Nikakor ne gre, da bi markacisti samo in kar naprej le delali! Je treba kdaj tudi malo počivat, se družit, se dobro imet. Seveda pa tudi ne gre, da bi tak izlet bil “le” izlet, vsak izlet se da uporabit še za kaj koristnega, kajne?
In tokrat je bilo kar veliko koristnega – spoznavanje! Spoznavanje s potmi, ki so v bližini naših nadelanih poti, spoznavanje novih krajev, spoznavanje moči narave, spoznavanje dela markacijskega odseka, spoznavanje zgodovine markacijskega odseka, spoznavanje najbližjih sodelavcev v društvu in ne nazadnje tudi spoznavanje samega sebe pri plezanju čez Skok in pri dolgi hoji. Pa sigurno bi se še kaj našlo!
Kam smo torej šli 17. oktobra 2021? Izbrali smo si prekrasno turo, zabeljeno in dolgo, a neznansko lepo: čez Skok na Šraj peske, Petkove njive, skoraj do Korošice in skoraj do vrha Lučkega dedca ter čez Presedljaj nazaj. Dolga, skoraj enajst ur dolga tura. Malce alpinistično zabeljena zaradi Skoka, a smo bili nanj dobro pripravljeni, z varovanjem in vsem, kar paše zraven, tudi kakega alpinista smo imeli! Torej varno.
Vreme smo imeli neznansko lepo, jesen je lahko enkratna! V višavah so se sicer igrale meglice, a nisi prepričan, če ni zaradi tega vse skupaj še lepše ali ne. Ko se prikažejo zasneženi vršaci iz megle, ti dih zastane in na kaki fotografiji zgleda, kot da smo imeli polno zimsko turo v kratkih rokavih.
Pri slapu Orglice smo videli veliko dela, ki nas še čaka, pri Skoku smo si meli prezeble roke, pod Vežico smo občudovali navpične in previsne stene, pod Lučkim dedcem smo občudovali igro megle s Planjavo in Ojstrico, na planoti smo morali paziti na ostanke še nedavno prisotne živine, na Presedljaju smo že mislili, da smo blizu doline, pri lovski koči smo se zavedeli, da smo še presneto daleč, pri Počivalu smo spet videli veliko dela, pri podoru smo razmišljali, kako smo majhni in kako je naše delo hitro minljivo, pri obnovljeni poti pa smo videli, da se da z voljo in veseljem kljub vsem težavam in tegobam še vedno ogromno narediti!
Analizo je bilo seveda treba narest, najbolje pri Jurju. Sploh, če limono nosiš s seboj celih enajst ur, takrat je “dunajc” edina izbira!
In ja, seveda gremo še! Samo v Kamniški Beli imamo za “obdelat” – pohodniško – kar še nekaj poti. Markacisti pa ja moramo poznat vse, kar je tam naokrog poti podobnega!
