Kdaj postane pohod tradicionalen? Prvič je morda res že prekmalu, a drugič mu naziv “tradicionalni” pač ne uide! Je treba imeti v mislih še to, da smo lani zaradi zaprtja ostali brez njega, kar – skoraj – pomeni, da je bil tokratni pohod že tretji! Tradicionalni v vseh ozirih torej! Vidimo se vsak 27. december!
Siv dolinski ponedeljek je bil, meglice so se vlekle, vse je bilo mokro, najbrž bi bilo dosti bolje, če bi bilo fino mraz. Prihajajoča odjuga nas je skrbela že cel teden pred pohodom. Dež, megla, slabo vreme – kdo pa se bo sploh prijavil? A so bile skrbi odveč, veselih – nikakor ne nesrečnih! – trinajst se nas je nabralo! Dve sta se zapeljali do Podvolovljeka, enajst pa nas je napadlo v megli skrito Planino s Krvičevega, od gostilne Jurček.
Megla nas seveda ni mogla ustaviti, hitro smo napredovali, se nič kaj dosti ustavljali in kmalu smo bili že na planini Podkrajnik. Bilo je kar precej toplo, razgledov pa na žalost ni bilo. Smo pa upe polagali v to, da bo na Planini bolje.
In res je bilo, a nas je malce pod vrhom že ujela tema in od razgledov nismo imeli prav veliko. Je pa sem in tja kakšna utripajoča zvezda v teh meglenih časih vseeno prav veliko veselje.
Seveda ima dokaj jasno nebo tudi svojo ceno, nase smo morali navleči vse, kar smo imeli. Ni pihalo zelo mrzlo, a smo vseeno sredi zime. Jugozahodnik je morda že lahko topel veter, je pa tudi res, da je na 1500 m sredi zime “topel veter” precej relativna zadeva.
In do Domžalskega doma smo se prebili z lučkami kot na kakšni himalajski odpravi. Saj ni nam bilo prav nič hudega, vsi smo bili dobro opremljeni, z zavedanjem, kakšna vsa presenečenja lahko pripravi Planina.
A je bila tokrat do nas prizanesljiva in nas je brez težav spustila do Doma.
Večer je nato hitro minil, najedli smo se, si izmenjali darila, se naklepetali za kak mesec vnaprej, naredili par smelih planov in se hitro poslovili spat. Tokrat brez plesa, brez veselja dolgo v noč, razmere tega ne dopuščajo. A kljub temu smo se imeli preprosto super!
Naslednje jutro je bilo z vremenom boljše kot prejšnji dan, celo nekaj jutranje zarje smo lahko uzrli. A preden smo pokukali na plano, je minilo še kar nekaj časa. Zajtrk mora biti obilen – da drži cel dan!
Kot je bilo napovedano, smo se zapodili po Planini naokrog. Sneg se je rad prediral, zato smo se lepo držali uhojenih poti, nihče od nas ni kak velik privrženec gaženja. Najprej do Marije Snežne, skozi Veliki stan do Sladkega kota na sladoled. Z malce domišljije, seveda. Pa naprej mimo Zelenega roba, kjer smo vrgli pogled na dolino, skoraj tja do Julijcev, a bolj smo gledali do Šimnovca na kar nekaj smučarjev, nato pa je bilo treba zagristi kolena do vrha, do Gradišča.
Vrh nas je ponovno obdal z meglo, zato smo z njega kar na hitro pobegnili, pihalo je vedno bolj. Čez Planino je potem šlo v redu, veter se je zaganjal v rob, nas pa je pustil pri miru. Še obvezen obisk v Jarškem domu, priprava na spust je pomembna.
Mimo Jelševega konfina, Podkrajnika do Jurčka je potem šlo skoraj mimogrede. In ponovno smo bili v megli, tam, kjer smo prejšnji dan začeli. Zadovoljni, da smo se imeli super in da smo kljub vremenskih neprilikam imeli pravzaprav en super – tradicionalni! – pohod!
In tako naj bo tudi v naslednjem letu. Da bodo izleti uspevali in da bomo lahko še naprej odkrivali vse lepote!
Srečno 2022!
