Poročilo s pohoda: Čaven in Kopitnik

V nedeljo sva z Robijem organizirala drugi del meddruštvenega pohoda po grebenu Čavna z vrhovoma Kopitnik in Čaven. Udeležili so se ga člani različnih društev (društvo Pohodnikov, PD Vitanje, PD Blagovica, PD Radovljica, PD LPP, PD Onger, in seveda največ članov PD Domžale), če pa sem koga pozabil našteti naj mi pa prosim oprosti. Cel teden nama vremenska napoved ni dala miru in vsakodnevno pregledovanje napovedi, enostavno ni prav zanimiva stvar, pa vendar je konec tedna posvetil žarek upanja, saj za Čavenski predel, napoved čisto počasi iz snega, prehajala v dež in v soboto popoldne v sončen dan, kar pomeni samo eno, da ni več ovir. Za izpeljavo ture sva potrebovala le še dokaj suho in ne preveč spolzko pot nad Široko Grapo, ter predvsem brez snega. Če naju je na Razdrtem še nekoliko skrbelo zaradi zasneženega Nanosa, sva se pri spustu z Rebernic oddahnila, saj je bil greben Čavna v daljavi kopen in od Ajdovščine naprej tudi z zelo malo padavinami. Tako se zjutraj po še oblačnem vremenu, kaj hitro poženemo v hrib iz vasice Vitovlje, ter kmalu dosežemo tudi Vitovsko jezero. Nadaljujemo mimo kapelice neznanemu zavetniku do znamenja Sv. Lucije zavetnice slepih. Zanimivost znamenja je da stoji na skali v kateri je izdolbena kotanja v kateri je stalen vir vode, ki naj bi bila po legendi zdravilna in odpravlja težave z očmi. Nadaljujemo do Napoleonove poti. Ime je dobila ker so jo gradili Francoski vojaki za potrebe prevoza lesa in oglja z trnovske planote, pod prepadno steno imenovano Visoki Zid. Tu nas ujamejo tudi prvi sončni žarki in nebo se skoraj popolnoma zjasni. Kmalu dosežemo razglednik Sekulak na samem robu . Od tu se pot spremeni v čisto pravo visokogorsko pokrajino, kjer je potrebna dobra mera opreznosti, saj pot vklesana v skalo in dokaj ozka, ter prepadna. Tako prispemo nad Široko Grapo, kjer pričnemo z vzponom na Trnovsko planoto. Tu smo bili hvaležni za skromne nočne padavine, saj se pot strmo vzpenja po skalah in strmem travnatem rušju. Vendar tudi to premagamo in že smo na vrhu. Tokrat se usmerimo na neimenovan najvišji vrh naše poti (1.213 m). Preko njega kmalu dosežemo ne izrazit vrh Čavn 1.186 m, ki ne nakazuje na to da je to eden od vrhov, saj na njem razen zgodovinskih mejnih kamnov ni ničesar drugega. Sledi spust nižje po grebenu do manjšega ozkega grebena Uta 986 m, na katerem stoji tudi manjše razgledno zavetišče. Pot nas vodi naprej v krnico mimo gozdarske koče do drugega ne izrazitega vrha Kopitnik 929 m, kateri pa premore vsaj vpisno knjigo, manjše zavetišče in pa vzletišče. Le nekaj minut naprej postanemo pri lepem lovskem domu Lijak od koder se odpre fantastičen razgled na del prehojene poti, po Vipavski dolini in vse do morja. Sledi spust v dolino do zgodovinske cerkvice Marijinega Vnebovzetja z bogato zgodovino. Od tu se le še spustimo nazaj v Vitovlje, vendar si med potjo ogledamo še lepo obnovljeno cerkev Sv. Petra. Zaključimo z kratkim delom do parkirišča, kjer smo na koncu našega izredno zanimivega, poučnega, raznolikega in veselega pohoda, z veselimi in razigranimi pohodniki, ki komaj čakaj novih dogodivščin v upanju da jim čas do 27.marca čimprej mine in da se ponovno snidemo v lepem številu, ko se odpravimo na brezpotja Golakov.
Še slike v foto galeriji, ki so jih posneli udeleženci pohoda.