V četrtek, 23. 6. 2022, smo se ob 16.30 zbrali v središču vasi Cerovo, kjer nas je že čakala lokalna vodnica gospa Marija Kavšek. Dan je bil sončen, bilo je zelo vroče in morda je prav to nekatere prijavljene pohodnike odvrnilo in zadržalo doma. Številčno majhna skupina ima nekaj prednosti in te smo doživeli tudi vsi, ki smo se po spoznavanju in uvodnem nagovoru odpravili v Vodomčev gaj, ki je dobil ime po majhnem ptičku živih barv, imenovanem Vodomec. Izvedeli smo, da sta si samec in samica zelo podobna, le da ima samica spodnjo stran kljuna obarvano oranžno, medtem ko je pri samcu kljun v celoti črn. Kljub živi obarvanosti ga je včasih presenetljivo težko opaziti. Bolj vpadljiv je v letu, ko je njegov živo moder hrbet težko spregledati. V splošnem je precej nemiren in plašen ptiček, čeprav se lahko navadi tudi na človekovo bližino, če najde ustrezno gnezdišče ob naseljih ali kopališčih. Pretežno je ribojed, redkeje je žuželke (kačje pastirje). Lovi tako, da se s svoje preže sunkovito požene v vodo pod kotom 45º in s kljunom zagrabi ribico, ki jo udari ob podlago in pogoltne z glavo naprej. Vodomčevo gnezdišče so strmi, peščeni bregovi rek in potokov. Tam si izkoplje slab meter dolg gnezditveni rov, ki ima na koncu prostorno kamrico, kjer samica znese jajca. Če je leto ugodno, gnezdi tudi dvakrat ali celo trikrat zapored. Lastnik Vodomčevega gaja je posebno skrb namenil prav ureditvi gnezdišča, ki smo si ga med pohodom tudi ogledali. V gaju nas je čakalo še presenečenje, ki je čisto nova pridobitev. Lahko smo preizkusili naše moči med vleko splava, na katerega smo stopili in se na njem prepeljali skoraj do otočka sredi ribnika. Ne, nismo stopili na otoček, saj je ta rezerviran za ptice, ki imajo rade mir v času gnezdenja. V gaju smo dobili mnogo odgovorov, med njimi tudi koliko uši poje pikapolonica v enem dnevu, na kakšen način smrdokavra zavaruje svoje mladičev in da jež lahko hodi s hitrostjo 20 do 25 km na uro ter da v eni noči lahko prepešači tudi do 4 km dolgo razdaljo. Sprehodili smo se po 5 km dolgi učni poti, opremljenimi z dvaindvajsetimi tablami s slikami in opisi na tem področju živečih ptic. Ena od posebnosti učne poti sta tudi tabli, ki omogočata poslušanje oglašanja posamezne ptice. Na poti so postavljene gnezdilnice za plavčka, plezalčka, veliko in čopasto sinico, za sovo kozačo ter pegasto in lesno sovo, videli pa bomo tudi gnezdišča za netopirje. Tokrat na poti nismo srečali Podlomarjev, pravljičnega gozdnega ljudstva, dolgo časa nevidnega za človeško oko, ki pa se od časa do časa prikažejo v okolici jezerca, kjer izvira Podlomščica in kjer stoji lisjakova koča. Našo pot smo zaključili nekaj minut pred 21.00 uro, ko se je dan že začel prevešati v večer. Vsi udeleženci smo si bili enotni, da se je izplačalo. Naši čuti in um so bili potešeni. Priporočamo ogled, za katerega pa se je potrebno z lastnikom predhodno dogovoriti.
Zapisala in fotografirala: Lili jazbec
