V avgustovski številki glasila občine Domžale je novinarka Renata Ucman pripravila in objavila Veliki intervju z našo predsednico društva, Heleno Kermauner, ki je tudi planinska vodnica PZS in varuhinja gorske narave. Ker se v prispevku veliko pogovarjata o prepletanju njenega življenja v dolini z ljubeznijo do hribov, objavljamo del pogovora.
Pred štirimi leti je Planinsko društvo Domžale, ki mu predsedujete, praznovalo 70. obletnico delovanja, saj je to eno najstarejših in danes tudi najbolj priljubljenih domžalskih društev z zares velikim številom članov, ljubiteljev planinstva, pohodništva in narave, kajne?
Drži, kar veliko desetletij smo že prisotni v Domžalah. Pa vendar smo na letošnji prireditvi ob občinskem prazniku v Češminovem parku s svojo prisotnostjo marsikoga tudi presenetili, da imamo v Domžalah planinsko društvo.
Pa smo res tudi priljubljeni? Morda bi temu radi verjeli, saj nam število članstva vsako leto narašča. Več kot 740 članov nas je že, toliko nas še ni bilo nikoli doslej in to vseh generacij. Veliko je otrok, njihovih staršev in generacij starih staršev. Tudi v času korone nam podpora članov ni padla, ravno nasprotno. Takrat smo vsi še več hodili in komaj čakali, da se bomo lahko spet skupaj podali na kakšno turo.
Na katere društvene dosežke in podvige ste kot predsednica Planinskega društva Domžale v zadnjem času najbolj ponosni?
Na vsa izvedena gorniška usposabljanja in prostovoljstvo!
Letos ponovno poteka celoletna Alpinistična šola in dvomesečni Tečaj športnega plezanja, imamo enodnevne Tečaje gibanja po zavarovanih poteh in Družinski gorniški tabor. Dejstvo je, da vseh prijav nismo mogli sprejeti, saj se je na tečaje prijavilo mnogo več udeležencev, kot imamo prostorskih zmožnosti in inštruktorjev za kakovostno izvedbo. To nam vsekakor daje smernice in možnosti delovanja, ki jih ne smemo zamuditi tudi v naprej.
Prostovoljstvo pa je tista sila, s katero izvajamo vse aktivnosti društva o katerih danes govorimo v tem prispevku. Čudovito je, da je v tej družbi moč združiti toliko pozitivnih in energičnih ljudi. Naša markacijska skupina ima že vsak teden akcijo na planinskih poteh, pa jim ne zmanjka dobre volje in motivacije. Vsa društvena dela opravljajo aktivni člani kot prostovoljci v svojem prostem času!
Planinstvo je v Domžalah, skorajda v naročju Kamniško-Savinskih Alp, izjemno priljubljeno. Katere okoliške ture so domžalskim planincem najbolj ljube?
Prebivalci naše občine imamo ta privilegij, da smo lahko v pol ure že v dolini Kamniške Bistrice, od koder nas poti vodijo tako do Kamniškega ali Kokrškega sedla in od tam do najvišjih vrhov, ki jih z doline dnevno občudujemo. A ni potrebno iti zelo visoko, Kompotela je izredno lep razglednik na dvorišču Grintovcev.
Ravno tako šteje tudi vsak drug hrib. Med bolj obiskanimi so sigurno Sv. Primož nad Kamnikom, Rašica, Janče, Murovica, Limbarska gora, Špilk. Za kakšen krajši rekreativni sprehod pa sta kot nalašč Ihanska krožna pot in Homška učna pot.
Biti zunaj, v hribih, na travniku ali v gozdu in občudovati pestrost življenja v naravi je to, kar nas dela žive in nam vrača notranje veselje.
Na mnoge pohode se odpravite kot zelo aktivna planinska vodnica. Na katerih turah, predvsem v naši bližnji okolici, se vam lahko pridružijo vsi tisti, ki se v planinskem svetu počutijo varnejši ob planinskem vodenju?
Vodniki planinskega društva Domžale vsako leto ponudimo pester nabor vodenih pohodov. Od zelo zahtevnih tur pa do lažjih pohodov in izletov. Tudi za osnovnošolce, ne glede na šolo, ki jo obiskujejo, imamo enkrat mesečno vodene pohode po bližnji okolici.
Največ pohodov vodim na Veliko planino in to v vseh letnih časih in z različnih izhodišč. Vodim pa tudi pohode, kjer je zraven organiziran še avtobusni prevoz. Nismo niti najhitrejši niti ne sežemo do najvišjih vrhov, se pa zato podamo po zanimivih poteh širom Slovenije in Istre. Če se le da, pohode združimo še z ogledom lokalnih zanimivosti. V oktobru se bomo tako podali na Kozjansko in pohod združili z ogledom visokodebelnih sadovnjakov.
Na pohode so vabljeni vsi, članstvo v našem društvu ni pogoj za udeležbo. Kot vodnica se vedno prilagodim skupini, velja pa tudi obratno. Marsikdo se najprej boji tempa skupine in neznane družbe, ob zaključku dneva pa smo že vsi prijatelji in ob ponovnem snidenju že stari znanci.
Katere manj znane ture so vam, poleg že omenjenih, v naši okolici osebno izjemno ljube, saj ste zelo naklonjeni naravi in aktivnemu preživljanju svojih prostih trenutkov na višjih nadmorskih višinah? Kam se sami najraje podajate?
Prihaja jesenski čas in hoja po grebenu do Ciclja in naprej do Sv. Miklavža nad Savo ob intenzivnem vonju ciklam me nikoli ne pusti ravnodušne.
Ob ranih poletnih jutrih me največkrat pokliče strmi Kamniški vrh, ki se tedensko preoblači v barvah pestrega alpskega cvetja. To je res en sam botanični vrt.
Vsakič drugačna in vedno malce skrivnostna pa kljub temu tako zelo domačna, me je že zdavnaj očarala in začarala Velika planina. Je res nekaj posebnega, njena energija te napolni kot snop svetlobe z neba.
V društvu ste skrbniki Domžalske poti spominov, ki je še vedno aktualna. Kje poteka trasa te poti po naši občini in kaj je mogoče na njej videti, doživeti?
Domžalska pot spominov (DPS), nekdanja Pot spominov NOB občine Domžale, je od leta 2007 planinska obhodnica okoli Domžal, ki poteka skozi 10 občin v dolžini približno 100 km. Skozi našo občino ji lahko sledimo od Šumberka proti Velikem vrhu (Križentavru), kjer se sreča z Ihansko krožno potjo. V bližini lahko obiščemo izredno zanimivo kraško Železno jamo in pa jamarski muzej. DPS se nato vzpne proti Sv. Trojici, kjer stoji spomenik na kraju padlega bombnika, nato pa po grebenu do Katarije in naprej do Trojan. Ob povratku po severni strani pa na področju Kolovca obiščemo partizansko Lukovo bolnico / bolnico Triglav. Pot je s strani naših markacistov v letošnjem letu povsem na novo nadelana z mostički in stopnicami ter poteka po nekdanji stari trasi ob potoku. Kdor prehodi celotno pot in zbere vse žige v Dnevniku poti, prejme Priznanje, spominsko značko ter dobropis za spanje v Domžalskem domu na Veliki planini.
Planinsko društvo Domžale je lastnik Domžalskega doma na Mali planini, ki ga radi obiščejo tudi domžalski planinci, kajne?
Domžalski planinci se dokaj redno udeležujejo stalnih dogodkov pri Domžalskem domu, saj ga že od same gradnje naprej prepoznavajo kot domžalsko planinsko središče na Veliki planini. Naslednje leto bomo obeležili njegovo 70 letnico obstoja, kar je izjemen dogodek in dosežek za naše društvo. Organiziramo vsaj štiri redne dogodke v vsakem letnem času, od pomladnih delovnih akcijah, poletnega spoznavanja rastlin, tradicionalnega srečanja domžalskih planincev konec avgusta in prazničnega pohoda v zimski idili, ko v planinskem domu tudi prespimo.
Domžalski dom je naš planinski dom, katerega vzdrževanje za društvo pomeni zelo veliko obvezo, pa tudi veselje in neizmeren ponos. Vzdrževanje planinske koče na takšni višini in v vseh vremenskih razmerah je svojevrsten zalogaj, ki ga uspemo obvladovati le z obilico prostovoljskega dela, saj sredstva za podporo niso nikoli prav velika.
Velik pomen in trud skupaj z najemnikom Domžalskega doma polagamo v vsakoletno ohranjanje obeh certifikatov: Okolju prijazna planinska koča in Družinam prijazna planinska koča. Obiskovalce planine tako tudi na prijazen način seznanjamo s primernim vedenjem v koči in na pašnikih.
A prav množični turizem in promet v zadnjem času zelo obremenjujeta nasploh Veliko planino, eno najbolj priljubljenih v naši okolici, kajne? Kaj ukreniti, da jo bomo vsi skupaj ohranili?
Tolikšnega števila obiskovalcev Velike planine, kot smo jim priča v zadnjih letih, planina ne bo zdržala brez vidnih posledic. Že v preteklosti je bilo narejenih kar nekaj študij, kako to ranljivo in občutljivo gorsko področje zaščiti in ohraniti.
Na poteh in v kočah prevladujejo domači in tuji pohodniki, turisti. Med njimi je zelo malo gorniško ozaveščenih obiskovalcev, ki bi prišli peš iz doline po označenih poteh in bi se v koči zadovoljili s skromnejšo ponudbo. Le tako bi lahko zmanjšali količino porabljene energije in odpadnih voda ter hrupa, ki ju množični turizem prinaša.
Rešitve za planino se kažejo predvsem v samoomejevanju naših želja in potreb ob obveznem sodelovanju z lokalno skupnostjo. Le kaj bi bila planina brez pastirjev?
Kot varuhinja gorske narave tudi med domžalskimi planinci spodbujate trajnostno sobivanje z naravo. Kakšno bi to moralo biti za ohranitev narave?
Gre za zelo širok spekter delovanja. Vse naše dejavnosti v naravi puščajo sledi in vplivajo na okolje, zato ravnajmo odgovorno, se tega zavedajmo, osveščajmo ostale ter bodimo zgled. Varčujmo z energijo, spoštujmo vse vire pitne vode, prehranjujmo se lokalno in dajmo prednost ponovni uporabi pred novimi nakupi.
Vsak od nas mora začeti pri sebi in skupaj lahko dosežemo velike spremembe, ki pa ne sežejo samo na gorska področja ampak opredeljujejo svet, v katerem želimo živeti.
Ozaveščate o zaščitenih planinskih rastlinah, na primer o arniki. Katerih zato ne bi smeli nabirati v bližnji naravi oziroma planinskem svetu?
Kar nekaj je zavarovanih rastlin v Sloveniji in v širšem evropskem območju, pa se zaradi njihove pestrosti pri nas tega niti ne zavedamo.
Navaden zvonček je pri nas tako vsakdanji, da niti ne pomislimo, da gre za zavarovano rastlino, medtem, ko ga tujci skrivoma tihotapijo iz naših logov ter doma sadike razmnožijo in jih bogato prodajajo.
Arnika žal izginja. Tudi iz razloga pretiranega nabiranja. Je zavarovana rastlina pri kateri velja, da jo lahko nabirate le s posebnim dovoljenjem, pa še to samo nekaj cvetov za osebno uporabo.
Največ škode pa se zgodi pri sviščih, po domače encijanu. Ljubitelji te grenčice zmotno verjamejo, da se napoj pripravlja iz korenin rastline z modrimi cvetovi, pa temu ni tako. Encijan je pri nas že od leta 1922 uvrščen med zavarovane rastlinske vrste.
Velja, da se nobenih zaščitenih rastlin ne nabira, ne za naše ne za njihovo dobro. Pa tudi vse ostalo cvetje je najlepše natanko tam, kjer je zacvetelo. Že telefon, ki ga imamo v žepu, zadostuje, da poslikamo vso lepoto in si naredimo svoj foto album cvetja.
Spoznavanje cvetja in zelišč je lahko zelo zanimivo in koristno. Pri tem si lahko pomagamo z raznoterimi knjižicami, seminarji ali delavnicami na terenu, ki so temu namenjeni.
Nikakor pa ne nabirajte zdravilne rastline, katerih učinkov ne poznate dovolj.
Podnebne spremembe so vse očitnejše tudi v okoliškem planinskem svetu, prav zaradi njih pa so lahko planinski izleti tudi nevarni. Kaj svetujete domžalskim planincem, kako se varno podati v bližnje hribe in nato v dolino?
Za svojo varnost lahko največ naredi vsak sam z dobro pripravo na turo. Potrebno je natančno vedeti, kje nas bo pot vodila, kam se lahko umaknemo, kje lahko poiščemo zavetje. Ne zanašajmo se na fotografije z družabnih omrežij, saj redko pokažejo dejanske razmere na terenu. Vsekakor pa moramo že nekaj dni prej spremljati vremensko dogajanje in napovedi.
Poleti velja znano načelo, da je potrebno hodit v hribe tako zgodaj, da smo do poldneva, ko se začne nevarnost neviht, že varno nazaj v dolini!
Za področje Velike planine si lahko pomagamo tudi z našo vremensko postajo, kjer beležimo trenutno temperaturo, moč vetra ter razmere opazujemo prek kamere. Vsi podatki so dosegljivi prek društvene spletne strani.
Nahrbtnik, v katerem ne sme manjkati vetrovka, kapa in rokavice tudi v poletnih dneh, vsaj dva litra vode, kakšna energijska ploščica ter dobri čevlji, so del osnovne opreme za v hribe. Ko smo na turi, uporabljajmo markirane poti in ne hodimo po bližnjicah ter brezpotjih.
Predvsem pa poslušajmo svoje telo in upoštevajmo občutke. Morda ni dober dan za hribe. Če se ne počutimo dobro ali ne zaupamo v svojo izbiro poti, je bolje obrniti in se varno vrniti v dolino.
Domžalski planinci torej skrbite tudi za varne in strokovno urejene planinske poti v naši okolici?
Urejanje planinske infrastrukture je ključno delo naših markacistov. V naši domeni je urejanje planinskih poti v domžalski občini, kjer pokrivamo traso Domžalske poti spominov, kot tudi vse dostope na Veliko planino iz Stahovice, s Krivčevega, s prelaza Volovjek ter nenazadnje tudi iz Kamniške Bele čez Presedljaj in Konja. Velik obisk Velike planine terja tudi bolj obsežno in drugačno nadelavo planinskih poti. Obiskovalce, ki se pripeljejo do urejenih parkirišč želimo obdržati na označenih poteh, kjer se lahko škoda zaradi preobremenjenosti terena lažje obvladuje in tudi sanira.
Tudi na drugih področjih delovanja društva premikamo meje in postorimo kar je potrebno za naše skupno dobro. Neznansko sem hvaležna ožji ekipi sodelavcev v društvu, saj brez njih to nikakor ne bi bilo mogoče. Opravljenega prostovoljnega dela je res veliko!
Hkrati se nam ves čas večajo potrebe po dodatnem strokovnem kadru, tako markacistov, vodnikov PZS, alpinističnih inštruktorjev kot inštruktorjev planinske vzgoje oziroma z novim poimenovanjem – strokovno izobraženih in strokovno usposobljenih delavcev v športu.
Domžalski planinci ste tudi pobudniki Pohoda ob reki, ki povezuje. Kako bi po vašem še lahko izboljšali rekreativno zeleno os ob reki Kamniški Bistrici, zaradi katere je bivanje v Domžalah zagotovo kakovostnejše?
Že šest let aktivno sodelujemo in razvijamo idejo planinske poti, ki bi se vila od izvira Kamniške Bistrice do sotočja in izliva v Savo. Da je ideja prava, se kaže v množičnosti vsakoletnega pohoda. Ostaja želja in pobuda, da se primerno uredi trasa ob reki tako, da se pohod vsako leto lahko še podaljša.
Del zelene osi je tudi naravno plezališče Knezove skale pod Šumberkom. Člani alpinističnega odseka skrbno urejajo in čistijo naravno plezališče, vse smeri smo tudi lično označili, za kar smo uporabili prodnike iz Kamniške Bistrice. Skrbimo in posodabljamo tudi plezalno steno na Rodici, ki ob vedno večjem zanimanju za športnoplezalne dejavnosti mladine in odraslih, že nekaj časa ne zadostuje več vsem našim potrebam. Domžale bi nujno potrebovale večji in sodobnejši plezalni center.
Kako bi domžalsko občino, ki ima veliko zelene okolice, lahko naredili še prijaznejšo za vse tiste rekreativce, ki se najraje gibajo v naravi, na svežem zraku?
V naši občini deluje več kot 130 društev na področju športa, ki že ponujajo različne aktivnosti in prirejajo mnoštvo dogodkov. Le njihovi iznajdljivosti je prepuščeno, da najdejo pot do naših src. Žal nimamo možnosti celovitega pregleda, po vzoru kulturnih dogodkov, kjer bi bilo moč slediti in izbrati tiste športne dejavnosti, ki so nam blizu. Tak skupni informativni portal bi veliko pripomogel tako udeležencem kot organizatorjem, saj bi omogočal učinkovitejše meddruštveno sodelovanje in večjo odzivnost občanov na organizirane dogodke.
