Tradicionalno zadnji vikend v avgustu je potekal družinski planinski tabor pod okriljem Planinskega društva Domžale. Svojo bazo smo imeli v Domžalskem domu na Mali planini, naše raziskovanje pa je potekalo po celotni Veliki planini. Vse skupaj se nas je zbralo 22 udeležencev, od tega najmlajši še ne tri leta.
Zaradi različnih obveznosti se nas je v petek popoldan na izhodišču – parkirišče Jelšev konfin, zbralo zgolj dobra polovica. Nekateri so nas že pričakali pri Domu, nekateri so se nam pridružili pri večerji, nekateri pa v sobotnem jutru. Po namestitvi v sobah in večerji, smo imeli krajši spoznavni večer, kjer je bilo polno energije in smo komaj čakali, da se je stemnilo za najbolj pričakovan del dneva – taborni ogenj. Čar ognja vedno navduši, tokrat še toliko bolj, saj smo si popekli še hrenovke. Dodatno pa zapeli še nekaj planinskih pesmi.
Še zvečer je padla ideja, da vstanemo za sončni vzhod, kar je pomenilo, da so bile budilke nastavljene malo pred šesto uro. Idealen sicer ni bil, a skozi megličasto plast v daljavi je le pokukala sončeva krogla. Jutranji del je bil zaznamovan z radijem. Namreč Radio Slovenija – Prvi program je v živo oddajal sobotno jutranjo-dopoldanski program. In poudarek programa je bilo planinstvo – pogovarjali smo se o domu, o družinskem taboru in aktivnostih planinskega društva, širše o značilnostih Velike planine in pastirskega življenja, stalnica pogovorov pa je bil najemnik doma, Lojze.
Vremenska napoved čez vikend je bila zelo labilna, a jutro je bilo lepo in v takem vzdušju smo se odpravili na pohod po planini. Del poti po Pastirski poti z nekaj dodatki. Tako so bili naši pogovori o kraških in ostalih geografskih značilnosti planine, o pastirstvu, kulturni dediščini, turizmu in še kaj. Na Velikem stanu nam je gospodar pri Pastirskem stanu Gradišek predstavil sedanje življenje pastirja in z veseljem smo poskusili tudi nekaj njihovega sira. Predno smo osvojili najvišji vrh planine, Gradišče, je bilo potrebno obvezno preizkusiti gugalnico velikanko, ki so jo na planini uredili na stebrih nekdanje vlečnice. Z vrha smo se ob robu spustili do skalnega okna in nazaj na Zeleni rob. Ker smo si na poti vzeli veliko časa za raziskovanje, nam je pa zmanjkalo časa za spust v katero od Vetrnic, zato smo se zgolj sprehodili mimo in z roba predstavili značilnosti. Obvezni postanek pa smo naredili v Preskarjevi bajti, pastirskem muzeju na Velikem stanu. Žal ali na srečo se je ravno takrat ulil dež in smo se vsi stisnili v bajto in prisluhnili zgodbam, ki jih je živela bajta. Po dežju posije sonce in smo jo kar hitro mahnili v dom na kosilo.
Popoldan nas je dež prikoval v notranjost doma, a tako smo imeli dovolj časa za pogovor o načrtovanju družinskih planinskih izletov in primerni opremi. Na srečo je dež ponehal, da se je otroška energija lahko sprostila zunaj. V treh skupinah smo se podali na orientacijski pohod po Mali planini. Tokrat zgolj z zemljevidom brez dodatnega opisa in za najhitrejšo skupino je bil kar izziv, ker so bili prehitri. No vsi smo našli vse vmesne kontrolne točke in zadovoljni otroci ob igri zunaj dočakali večerjo. Po stemnitvi pa smo se drugi večer podali na kratek sprehod z lučkami in še na način doživeli temo.
V nedeljo nas je za dobro jutro pozdravilo lepo vreme. Dopoldan je bil namenjen raziskovanju vzhodnega dela planine. Najprej skozi bolj gozdnati del na Bukovnik in potem po odprtem pašnem prostoru mimo Dovje ravni do roba Tihe doline. Jamo v Dovji griči smo zaradi napovedi dežja sredi dneva pustili za drugič in zgolj prisluhnili zgodbi o Dovjem možu.
Ob povratku na Domžalski dom je bilo že veselo, saj je ta dan potekalo tradicionalno Srečanje domžalskih planincev. Na srečo je bilo sonce še vedno radodarno z žarki, a vse večja oblačnost je grozila z dežjem, zato smo se kar kmalu po kosilu poslovili od planine in doma ter zakorakali proti parkirišču. Vmes nas je ob robu Gojške planine malo poškropilo, a smo bili že skoraj v varnem zavetju gozda, deževati pa je tudi kmalu nehalo.
Tako smo se suhi in polni izjemno lepih vtisov poslovili in si zaželeli še na snidenje.
Dušan Prašnikar, vodja tabora
