Drugega oktobra 2022 sva se z Robijem v organizaciji PD Domžale in PD Vitanje odločila za turo v Karavankah, točneje na 1.892 m visoko Dovško Babo.
Da pa vzpon postane iz zanimivega v zelo zanimiv, pa vključim kar nekaj brezpotja in manj znanih vrhov in planin ob poti in izven njih. Iz sicer meglenih Domžal, se zgodaj zjutraj odpeljemo proti Gorenjski mimo Kranja, Brezij do Jesenic, kjer zapustimo avtocesto in pot nadaljujemo do Dovja. Skozi Dovje nadaljujemo do potoka Mlinca, kjer pustimo vozila. Sicer prelep dan s soncem obsijan, ki nas je spremljal že od Kranja dalje, nam že takoj na začetku postreže z ostankom deževnih dni preteklega tedna v obliki neomejenih količin blatne in spolzke ilovice do te mere, da so mi prav v pomoč prišle gamaše in tudi malih derezic bi se razveselil v prvih blatnih strminah. Ampak kar je, tu je in tako nadaljujemo mimo nešteto vodnih izvirov in lično urejenih počitniških hišic. Kmalu se višje v gozdu teren nekoliko osuši in pot postane bolj prijetna in manj naporna. Zelo hitro tudi skrenemo iz označene planinske poti proti desnemu grebenu nad Dovjem in se povzpnemo na naš prvi 1.019 m visok razglednik Blažčeva skala nad dolino reke Save Dolinke, točno nasproti Jerebikovca, na katerem stoji tudi kovinski križ. Nadaljujemo po brezpotju Dovških gozdov do planine Ravne, kjer se pokaže lepota narave Gorenjske v svojem polnem sijaju in kjer bi si brez obotavljanja za bivanje izbral tudi Kekec. Lepši del planine Ravne je izjemen razglednik na osrednji del vzhodnih Julijcev, Mojstrano in Dolino Vrat, vse do Luknje. Nekoliko višje na planini ki je poleti tudi pašna, se sprehodimo mimo nekaj pastirskih domov in izjemnih počitniških objektov. Nadaljujemo strmo v breg mimo Kocjančevega in Lengarjevega Rovta do Lahovega prevala pod Belo pečjo, ki je obenem tudi uradna meja na prehodu na planino Dovška Rožca. Do nje nas sicer pelje še kar nekaj strmine, pa vendar jo kaj kmalu dosežemo.
Nadaljujemo do našega današnjega najvišjega cilja 1.892 m Visoke Dovške Babe. Današnji razgledi z vrha so res fantastični. Sicer Avstrijske vrhove po večini pokrivajo oblaki, tako da pogleda na njih ni, se pa vidi Celovška kotlina z Dolino reke Drave in Vrbskim jezerom. Nekaj lepih pogledov se nam prikaže na Sv. Višarje, Kamnitega Lovca, in Viš, na naši strani pa Jalovec, Škrlatica, Dolkova Špica, Vrtaško Sleme, Stenar, Bovški Gamsovec, Luknja, Triglav , greben Cmira, Greben Vrbanovih Špic, greben Rjavine, greben od Debele peči do VDV, pa vse do Stola, Brezniških Peči, Golice, Kamniško Savinjskih Alp, Košute, Begunjščice in celo dela Raduhe. Od tu se odločimo da stopimo še k sosedom, preko prevala pod Hruškim vrhom, kjer skrenemo levo na planino Rožica in se povzpnemo na naš tretji 1.754 m visok vrh Koprivnjak (Mala Baba/Kleiner Frauenkogel-Baba), na katerem stoji križ, kot je običaj pri naših severnih sosedih. Z Koprivnjaka, se vrnemo nazaj na preval in se povzpnemo še na četrti 1.776 m visok Hruški vrh.
Povratek sledi po označeni prečnici pod Dovško Babo do koče na planini Dovška Rožca. Z planine nadaljujemo pod Belo Pečjo do pašne planine Goreljše in sestop v Dovje, kjer se konča naša današnja avantura, katero smo opravili z velikim zadovoljstvom, veseljem in navdušenjem nad novimi kraji, a kljub vsemu prijetno utrujeni. Seveda pa opravimo obvezen zaključek v v “planinskem svetišču” – Aljaževem hramu v Dovju, kjer si privoščimo okrepčilo in pokramljamo o vtisih z te prelepe avanture.
zapisal: Matjaž Škulj, vodnik PZS
