Dolga tri leta je trajalo, da smo se aktivni člani planinskega društva Domžale lahko ponovno zbrali. Dolg premor, ki so ga v vseh teh letih omilile številne skupne akcije, sestanki, izleti ter podobna skupna doživetja. Kljub temu smo tako druženje pogrešali, čas, ko se lahko posvetimo sebi in drug drugemu.
Tokrat smo izbrali mir in tišino neskončnih kočevskih gozdov. Koča pri Jelenovem studencu je bila naše oporišče, gozdovi naokoli pa raziskovalni poligon. Ker nismo bili ne na izletu, ne na turi, smo si privoščili bolj počasno raziskovanje, tako okolice kot tudi sebe.
Začetek druženja smo načrtovali za petek popoldan, promet prestolnice nas je uspešno upočasnil, a smo vseeno imeli priložnost videti prekrasne barve sončnega zahoda, nato pa nas je zalila povsem črna tema kočevskih gozdov. Dva udeleženca sta prišla z vlakom do Kočevja in se do koče v trdni temi povzpela peš. Že samo to je lahko neizmerno doživetje!
V koči nas je pričakala oskrbnica Maja, ki je članica našega društva, zato nas je še posebej skrbno razvajala z dobrotami in dobro pijačo.
V neznani deželi smo nato prepustili vodenje Petri Draškovič Pelc, domačinki, svetovno znani poklicni fotografinji, naravoslovni vodnici in interpretatorki narave, ki nam je po najboljših močeh približala neizmerno lepoto kočevskih gozdov in njenih prebivalcev.
Velike zveri, medvedi, volkovi in risi, fotografije, zvoki in sledi so nas povsem prevzeli, z ogromno vprašanji smo nova spoznanja zaključili šele sredi noči, ko smo se le morali pripraviti na naslednji dan.
Tega smo začeli s prekrasnim jasnim dnevom in z obilnim zajtrkom. Tudi mraza ni bilo od nikoder, sonce nas je grelo praktično cel dan in polovica oblek nam je bila odveč. Še narava nas je bila vesela!
Začeli smo počasi, z Risovo potjo, kjer smo se do potankosti spoznali z življenjem risa, skoraj da že poznamo vse primerke te presenetljive vrste po imenih! Počakali smo še štiri novo dospele člane, nato pa smo se zapodili v iskanje sledi in znamenj velikih zveri Kočevske.
In celo našli smo jih kar nekaj! Dlako, iztrebke, sledi. Seveda smo vsi potihem upali, da morda kje v daljavi zagledamo še kakšno silhueto medveda ali volka, a pretiravati vseeno ni dobro. Velika skupina pomeni tudi veliko hrupa in če se še tako trudiš, imajo te zveri mnogo boljši sluh in voh, kot si lahko mislimo. Spoznali pa smo, kje se zveri rade gibljejo, kaj so znaki njihove prisotnosti in kako jih prepoznati, kje jih iskati. Morda se bo kdaj kdo od nas opogumil in se šel raziskovalca teh gozdov v lastni režiji. Takrat pa kakšna srečanja niso več tako neverjetna!
Iskanje sledi nas je olakotnilo in kosilo je prišlo ravno v pravšnjem trenutku. A ker so dnevi sredi novembra kratki, ni bilo časa za kakšen daljši počitek, nekatere od nas je čakalo še zadnje doživetje. Približno polovica je odšla proti domu, polovica pa nas je odšla na gozdno kopel, kjer nas je Petra popeljala v odkrivanje sveta in prek njega v spoznavanje samega sebe.
Tako gozdno kopel je težko ubesediti, saj jo je treba občutiti in jo zajeti s čutili. Verjamem, da nam je udeležencem to uspelo v dobršni meri in da smo spoznanja, ki smo jih delili drug z drugim, tudi ponotranjili. Čas se je ustavil, gozd je oživel in naša občutja so dobila mnogo več veljave. In že zaradi tega je bilo vredno.
A vsega lepega je enkrat konec in tudi naše druženje se je bližalo zaključku. Pospravili smo za seboj, pojedli še zadnje prinešene dobrote in se poslovili. Ravno večer se je spuščal, ko smo bili spet nad Kočevjem. Še dolga vožnja do doma in dan smo zaključili polni vtisov, razmišljanj in pozitivne energije.
Trideset udeležencev je tako pletlo močnejše društvene vezi, zato rad verjamem, da so taka druženja posameznikom in društvu vsekakor dobrodošla.
Torej se vidimo nekje v naravi tudi naslednje leto!
Kar nekaj fotografij pa smo udeleženci zbrali v ALBUMU.
