Greben Belih sten in vrh Kršičevec ležita na obrobju Pivške kotline, na skrajnem severnem robu Snežniških gozdov. Dostop je po cesti Pivka – Knežak, iz vasice Parje do vasi Palčje in naprej do vasi Juršče, kjer pustimo naš avtobus na sredini vasi pri igrišču.
Od tu se sprehodimo skozi nekoliko zjutraj zaspano vasico, kjer nas v jutranjem hladu pozdravi le kopica kraških ovčarjev. V breg se poženemo na začetku vasi pri prvem levem odcepu za turistično kmetijo in na tistem mestu stoji tudi ličen lesen kažipot. Čeprav nas je presenetila majhna količina zapadlega snega, se le tega nismo ustrašili. Kljub dokaj majhni količini snega smo opremljeni z zimsko opremo, ki pa je razen pri spustu s Kršičevca nismo potrebovali. Kljub temu je bilo potrebno nekaj več pozornosti, ker nekaj zaplat snega pa je na Belih stenah v gozdu še prevladovalo.
Kmalu smo ugledali že tudi prve sledove velike srnjadi, ki prevladujejo v teh koncih, predvsem košute in jeleni, pa tudi kosmatinčevih ni manjkalo. To nas ni prestrašilo in smo nadaljevala po poti, ki je kmalu zavila na greben Belih sten. Med potjo zaradi velikosti skupine in predvsem glasnosti, življa nismo videli, ne dvomim pa da so si nas oni prav dobro ogledali. Kmalu dosežemo 863 m visok vrh Bele Stene, na katerem stoji vpisna skrinjica in pa žig.
Z vrha je prelep razgled z prepadne stene na jug proti Snežniškim gozdovom in Snežniku. Sledi spust preko podstenja do velike jame Spodmol in pa spodmola, ki sicer ni velik , je pa zelo lep in zanimiv. Do doline nadaljujemo po gozdnih poteh. V dolini preidemo na ograjene pašnike na katerih je kljub snegu nekaj živine. Vstop v ograjen pašnik do živine ne priporočam, saj so kraški ovčarji znani po tem da zvesto branijo živelj ki so mu ga njegovi gospodarji zaupali in kaj hitro se lahko zgodi neprijeten dogodek oz. srečanje z čekani “varuha živine”, ki nad vse dobro opravlja svoje poslanstvo na ravnicah Juršča, ki obenem tudi slovi po velikem številu medvedov in pa volkov v naravnem habitatu.
Mimo Lukove doline pridemo do večje jame Ravnica, v kateri ravnokar poteka sanacija. Nadaljujemo po poljskih poteh in gozdnih vlakah, ter tako počasi prispemo do vznožja Kršičevca. Vzpon ni pretirano strm in se zlagoma vzpenja. Pot poteka tudi mimo znamenite več debelne lipe. Kmalu ugledamo sledi drugega medveda, ki pa k sreči skrenejo v drugo smer in so niso sveže.
Kljub snegu in nekoliko spolzkemu terenu kmalu dosežemo predvrh, na katerem se nahaja “vetrnica”, ter 1.092 m visok vrh Kršičevec. Razgledi so izjemni, saj se vidi od Učke, Snežnika, proti Postojni, Vremščici, Sv. Trojici in Slavniku, vidi se tudi Nanos, del Julijcev s Kaninskim pogorjem in Triglavom, ter Kamniško Savinjske Alpe. Spust sledi po krožni poti direktno navzdol na gozdno pot do Mrzle jame. Vstop v jamo je samo z ene strani in izjemno strm, zato smo spust v jamo izpustili, smo si jo pa ogledali z njenega roba. Pa tudi spričo sledi v bližini jame, bi bilo verjetno da je jama naseljena z kakim kosmatincem, katerega si prav ne bi želel srečati na vhodu njegovega domovanja. Tudi velikost sledi okoli jame da misliti, da gre za zelo velikega verjetno samca, pa tudi za samico z naraščajem.
Od jame se odpravimo nazaj v vasico Juršče, kjer je že prav pomladansko toplo. Obiskali smo tudi kmečki turizem Cunjar, kjer so nam postregli domač bezgov čaj. Tako v vasici zaključimo prelep sončno snežen dan z zadovoljstvom na obrazu, saj nismo pričakovali tako lepega dne z tako močnim soncem, katerega moč je še pojačal odboj snega.
Matjaž Škulj, vodnik
foto ALBUM: udeleženci ture
