V nedeljo, 2. aprila 2023 je potekal družinski planinski izlet na Kamen vrh. Skupaj 5 odraslih in 6 otrok nas je uživalo v prijetnem dnevu in ravno prav dolgi turi.
Zjutraj smo se dobili pred vhodom v železniško postajo v Ljubljani, pod uro, kjer smo vsaj malo začutili utrip migracij potnikov. Prijazni voznik avtobusa nam je za vožnjo do Velikih Lašč starejšim od 10 let zaračunal 1,6 €, otroci pa so imeli tako ali tako zastonj. Prav prijetno je bilo opazovati pokrajino, ki je tik pred pomladnim razcvetom. V Velikih Laščah je mlajše udeležence bolj kot podobe velikih mož slovenske pisane besede privlačil vodnjak, ki je omogočal plezanje.
Kmalu po štartu smo ugotovili, da nas vodita kar dve markaciji, z belo in rumeno notranjo piko. In marsikomu je bila dobra motivacija za napredovanje. Pot do Kamen vrha je sicer trajala dlje, kot je bilo načrtovano, a je bilo vredno, saj nam je predvsem gozd ponujal najrazličnejše zanimivosti. Najbolj ponosni smo bili nad odkritjem lobanje manjše gozdne živali, za katero nam je proti koncu izleta gospod vsevednik pomagal ugotoviti, da gre za lobanjo kune.
Še na odprtem, začetnem delu poti so nas premamili konji, ki so se ob poti pasli, da je bilo potrebno začutiti njihovo umirjeno energijo čisto od blizu. Po dobrih dveh urah smo prišli do Koče na Kamen vrhu. In otroci so potrebovali zgolj par minut počitka in že so energično uživali na igralih ob koči, ki je sicer odprta zgolj ob nedeljah. Prijeten sonček na južni strani koče je bil zgolj pika na i za starševskih pet minut blaženega miru.Sam vrh je le par minut vzpona od koče. Kamen na Kamnem vrhu sicer štrli iz gozda, a vseeno bližnje krošnje onemogočajo popoln razgled. A smo vseeno uživali pod vihrajočo slovensko zastavo na vrhu.
Za povratek v dolino oz. do železniške postaje smo se po priporočilu lokalnega društvenega poznavalca odločili za postajo v Dobrepolju in ne nazaj v Velikih Laščah. Predvsem, ker je bila pot krajša in smo imeli s tem več časa pri koči na vrhu, in da nismo bili v skrbeh za pravočasen prihod na postajo. Nižji del poti je sicer potekal po makadamski cesti, a nam je šlo dobro in vsi zadovoljni smo do postaje prišli 20 minut pred prihodom vlaka. Ni nam bilo težko izkoristiti ta čas.
Juhej, vlak je že prišel. Vožnja z vlakom je bila za večino otrok glavna atrakcija. In da smo imeli še bolj pestro, smo morali v Grosuplju izstopiti in ob občudovanju stare parne lokomotive ob peronih prestopiti na vlak in Novega mesta. Kljub temu, da smo bili mala skupinica ali pa ravno zato, smo preživeli res prijeten nedeljski izlet, ravno pravšnji.
Vodil, slikal in zapisal: Dušan Prašnikar
