Tokrat se z Robijem odločiva za turo v našem bližnjem sosedstvu, točneje na Dobrač v Avstrijskih Ziljskih Alpah. Tja se odpravimo iz Domžal mimo Mengša in Brnika do Šenčurja, kjer nadaljujemo po AC LJ-JE do Karavanškega predora. Po prečkanju le tega, nadaljujemo mimo Beljaka (Villach) do izvoza Beljak-sever, ter nadaljujemo preko vasice Mittewald do izhodišča na parkirišču vasi Heiligengeist (Sveti Duh) približno 12 km zahodno od Beljaka. Že kmalu se poženemo mimo zadnjega gospodarskega poslopja po trasi nekdanjega smučišča, ki so ga na začetku tega tisočletja zaprli in ustanovili naravni park, ki ga sedaj poleti zaseda živina, pozimi pa turni smučarji, sankači in krpljarji. Zaradi prevelike vročine se ne odločimo za krajši direkten vzpon po trasi, temveč po hladni senci Dobračevih prelepih gozdov, kar se nam je zelo obrestovalo in nam prihranilo ogromno energije, ki jo vročina in sonce pobere pri vzponu. Gozd smo zapustili le v zaključnem delu smučišča pred vstopom na greben, saj krog po gozdu naredi prevelik ovinek. Skratka po dveh urah in pol, se že vzpenjamo po cesti ki pripelje z parkirišča do katerega vodi plačljiva panoramska cesta Villacher Alpenstrasse in nadaljuje pod 1.956 m visokim prvim vrhom grebena Zehner-Nock. Pot se od tu zlagoma dviguje preko višine 2.000 m mimo drugega že 2.049 m visokega vrha Zwölfernock. Pot se zatem rahlo spusti levo od 2.031 m visokega Elfernock in prične dvigovati v zaključek Dobrača. Najprej ugledamo znameniti RTV stolp-oddajnik in žičnico iz doline, ter Avstrijsko cerkev Kirche Maria am Stein (Marija na skali), posvečeno rudarjem ki so kopali v nedrje Dobrača. Žal je planinski dom na vrhu zaprt, saj se tako kot mnogi domovi v Sloveniji ukvarja z pomanjkanjem delovnega kadra. Povzpnemo se na sam vrh 2.143 m visok Dobrač, na katerem stoji lesen križ, prav tako posvečen rudarjem, ter vetrnica. Južno pod vrhom pa se na ostankih nekdanje cerkve nahaja novejša Slovenska cerkev Marijinega vnebovzetja iz leta 1690 nad samim južnim prepadnim delom ostenja. Sicer je Dobrač znan tudi po tem da je 1347 leta ta predel stresel najmočnejši zabeležen potres v Evropi, ki so ga čutili tudi na Angleških tleh in da se je del južnega pobočja gore podrl v dolino, zaprl pot reki Zilji in poplavil po podatkih 11 vasi, katerih takratni prebivalci so po večini utonili. Ostanki podora so še vedno vidni na Dobračevih južnih strminah nad Ziljsko dolino. Današnji pogled z vrha pa ponudi fantastične razglede na vse strani in na zelo lepo so vidne Visoke in Nizke Ture v Avstriji, Karnijske Alpe, Ziljska in Dravska Dolina, Sv. Višarji, Viševa in Montaževa skupina, Dolomiti, Julijske Alpe, Karavanke, Košuta, del Kamniško Savinjskih Alp, celo Peca, Celovška kotlina z množico jezer, Pyramidenkogel in še mnogo več…… Z vrha se spustimo do Avstrijske cerkvice in si jo ogledamo. Nadaljujemo po južnem pobočju pod grebenom do planine pod vrhom, od koder nadaljujmo desno pod grebenom po lovski poti pod in nad prepadnimi stenami južnega ostenja do razgledne točke z izjemnim razgledom na vzhodno in južno stran (Avstrijo, Italijo in Slovenijo). Pot nas naprej vodi preko pašnikov polnih živine do spodnjega parkirišča pri gostišču Aichingerhütte, kjer si privoščimo okrepčilo in pripravimo na zaključni spust po nekdanjem smučišču. Smer po nekdanjem smučišču je na nekaterih delih dokaj strma, a je direktna in hitra, zato se v dobri uri spustimo za 800 m višincev do izhodišča, kjer pri našem avtobusu zaključimo našo današnjo vročo, a zelo zanimivo in razgledno turo po grebenu Dobrača, z vzponom iz doline na 900 metrih in najvišjo višino na vrhu 2.143 m, kar znese razliko dobrih 1.200 m ali slabih 1.500 m vse pridobljene višine na poti. Glede dejstva da smo bili sestavljena skupina različnih kondicijskih pripravljenosti, morava z Robijem pohvaliti prav vsakega posebej, saj smo prav vsi z nekoliko večjimi in manjšimi napori dosegli ne nedolžen vzpon iz doline na tega častitljivega in lepega dvatisočaka z nasmehom na obrazu, ter zadovoljstvom in ponosom v mislih.
Rahlo utrujeni in od sonca “paradajzasti”, se prepustimo našem današnjem vozniku avtobusa, ki nas mirno in varno pripelje nazaj v Domžale, kjer se razidemo z obljubo da turo ponovimo.
foto arhiv: udeleženci ture
