Mesec je naokoli in 30. septembra 2023 smo se zbrali člani PD Domžale, tokrat se nam je pridružil tudi Miran iz Kidričevega.
Za pohod smo si izbrali bolj “domače” konce in sicer greben južne Rokovnjaške poti iz Lukovice do Trojan. Rokovnjaško pot je leta 1998 odprla PD Blagovica v dolžini 58 km z 13 kontrolnimi točkami in najvišjim vrhom Špilkom nad Blagovico 957 m. Sicer poteka Rokovnjaška pot po mejah štirih občin: Lukovica, Moravče, Zagorje in Kamnik. Dolina potoka Radomlja, poteka po Lukovški občino me dvema grebenoma in tako razdeli pot na Severno in Južno Rokovnjaško pot. Dolino poimenujemo tudi Črni Graben. Čeprav ima marsikdo občutek da omenjena pot sodi med lažje, se zelo moti, saj v dolžino dobrih 22 km in prehojenih 1.400 višincev, sodi med kondicijsko dokaj zahtevne, greben Škal pa celo tudi zahteva nekaj znanja gibanja po tehnično srednje zahtevnih terenih. Ne manjka tudi nekaj izpostavljenih prepadnih odsekov, kjer je potrebna pazljivost, predvsem pa daje občutek gibanja po visokogorju.
Zjutraj se zberemo pri novi pošti v Lukovici ob AC LJ-CE in jo takoj mahnemo v smeri Sp. Prapreč, a le toliko da prečimo most čez Radomljo, ter skrenemo levo proti Zg. Praprečam in Gradišču, katerega kmalu tudi dosežemo. Sprehod čez Gradišče je svojevrstno doživetje, saj tamkajšnji prebivalci in zelo aktivno turistično društvo poskrbijo da je je skoraj pri vsaki hiši lepo okrašeno in kaka očem prijetna zanimivost. Povzpnemo se do 485 m visokega Gradiškega Griča od koder se prelepo odpre Domžalska ravnica in Ljubljanska kotlina z griči okoli nje, pogled seže vse do Kamniško Savinjskih Alp, Julijskih Alp, Karavank in Polhograjskih vrhov. Pod vrhom se nahaja zelo stara baročna cerkvica Sv. Marjete ki je bila prvič omenjena že leta 1510.
Nadaljujemo s spustom v močvirno dolino hudourniškega pritoka Drtijščice do jezu umetnega jezera – zadrževalnika poplavnih vod – Gradiško jezero. Od tu zagrizemo v prvo resno strmino ter dokaj hitro prestopimo v Moravško občino in dosežemo vasici Vinje in Negastrm. Pot nadaljujemo v strmino po “palčkovem klancu”, ter tako kmalu dosežemo Limbarsko goro z znamenito cerkvico Sv. Valentina.
Na hitro se okrepčamo pri Urankarjevih in nadaljujemo preko 773 m visokega vrha gore. Tu se nam iz Moravške doline priključita tudi Domžalska pot spominov in Evropska peš pot E6 ki nas spremljata vse do Trojan. Pod Limbarsko goro si preberemo nekaj dejstev o nekdanjem gradu Limberk, ki je stal v neposredni bližini ceste, od katerega pa ni ostalo nič, a legenda pravi da je še na mestu kjer je stal, zakopan zaklad in pa ohranjena vinska klet…….kdo ve, ko sem pred časom našel mesto kjer je stal, o zakladu ni bilo ne duha ne sluha, o pijači pa le toliko kot sem jo imel v nahrbtniku……morda pa drugič. Kmalu dosežemo 690 m visok vrh Golčaj, pod katerim stojijo ostanki med II. svetovno vojno požgane mežnarije in lepo obnovljena cerkev Sv. Neže – Agnes.
Naj le omenim, da je vsako leto na Velikonočni ponedeljek ob 15:00 uri v cerkvi Sv. Neže maša za srečen in varen korak vseh planincev, pohodnikov in alpinistov, ter v spomin vsem v gorah ponesrečenih planincev. Po kratkem počitku nadaljujemo v smeri Trojan, ter kmalu prestopimo v občino Zagorje ob Savi in prispemo v vasico Borje pri Mlinšah. Tu zapustimo označeno planinsko pot in se na greben Škal in po njem povzpnemo po neoznačeni lovski poti. Sama ta pot se dokaj strmo dvigne do križa in nadaljuje razgibano gor in dol po ozkem prepadnem grebenu, na katerem je potrebno na nekaterih odsekih precej previdnosti, saj se greben Škal na obe strani strmo spušča v dolino. Zgodaj zjutraj in v tišini lahko tu srečate tudi čisto pravo družinico gamsov, no mi smo bili kljub vsemu preglasni in prepričan sem da so si nas zelo dobro ogledali, vendar jih mi nismo videli. Ko zapustimo greben se priključimo nazaj na označeno planinsko pot, ki nas pripelje do kamnoloma nad vasico Doline.
Od tu se povzpnemo na naš današnji najvišji vrh Južne Rokovnjaške poti, 875 m visoko Reber, na kateri od lanskega leta stoji popolnoma nov kovinski razgledni stolp, ki je zamenjal skoraj 20 let starega lesenega ki je klonil pod težo let in vremenskih dogajanj. Seveda se povzpnemo nanj in si ogledamo bližnjo in daljno okolico Črnega Grabna, še posebej greben Severne Rokovnjaške poti, greben Menine, greben nad Moravško dolino vse do Roviškovca nad Zasavsko sveto goro, prijeten je pogled tudi na sosednjo Čemšeniško planino, Šmarni greben in Kozico. Sledi še spust v vasico Doline, in pa preko prelaza Učak 600 m (Trojanski prelaz), do samih Trojan, kjer smo upali na okrepčilo in tradicionalne krofe, vendar nas je vrsta za krofe, ki je segala vse do parkirišča prepričala da se bomo oglasili v gostinskem podjetju Trojane kdaj drugič.
Z dobrim pozno popoldanskim kosilu “pri Mišotu” v Lukovici, smo zaključili naš nedeljski potep po Črnem Grabnu od Lukovice do Trojan in se že pogovarjali o našem naslednjem pohodu 22.10.2023 tokrat v Karavankah in sicer na Vošco, Blekovo planino in Trupejevo Poldne. Veseli in polni vtisov, tudi rahlo utrujeni smo se odpravili domov.
Matjaž Škulj, vodnik PZS
