Bolezni, poplave, poškodbe, ne nujno v tem vrstnem redu, so glavni krivci, da v 2023 markacisti nismo izvedli vseh pohodov po DPS. A se bomo letos – če le spet ne bo neprijetnih zadev – poskusili oddolžiti. In to čimprej.
Zato smo konec januarja oddelali že prvi del naše Domžalske poti spominov, del od Domžal do Radomelj. Na kratko trasa obsega nekaj asfalta, celotno Rašico, prekrasne razglede z Mengeškega polja – če je le vreme, Homški osamelec in včasih dolgotrajno iskanje skritega spomenika med hišami.
Na daljšo pot pa smo se sami odpravili v nedeljo, 28. januarja. Navala pohodnikov ravno ni bilo, a za dobro družbo nas je pa vseeno bilo! Vreme pa – kot se za pogumne spodobi: pre-kras-no!
Ob 7. je bila še tema, a so jo luči pekarne v Domžalah hitro pregnale. Eni so dobili zajtrk, drugi malico za po poti, tretji obtežitev nahrbtnika. Asfalt je odgnalo prebujajoče se mesto, hitrost koraka ob jutranjem mrazu in obilo klepeta. Prva KT in komaj smo opazili, da je okrog trzinske šole eno veliko delovišče in da čez mostiček ne gre. Ni problema, vse se znajdemo!
Pri Jabljah zagrizemo v hrib, malce je ledeno, zaenkrat blata še ni, čeprav sonce že dobro greje. Postanek pri Ručigaju nam da že drugo KT, nato pa ponovno malo ceste, mimo Blaža, kjer se počasi začenjajo odstirati razgledi. Asfalta nam ni opazit, planinski dom na Rašici je tako mimogrede pred nami. Postanek za obvezne buhteljne in obisk stolpa. Slikamo (se) na vse strani, vreme je res pre-kras-no! A to sem že povedal?
Potem pa je pred nami Rašica, dolga gozdnata reber, brez velikih razgledov, ki gre nekaterim, če se milo izrazimo, “na živce”. A nas ne moti, če ni razgledov, bomo pa še bolj klepetali! In si ogledali tudi kaj več, kot je potrebno! Rašica bi se torej lahko vlekla še dlje, a se k sreči le ni, Mengeška koča na Gobavici je časovno ravno prav postavljena, da nam je postregla s kosilom in da smo se dobro okrepčali. Po kosilu je bilo malce težje začeti, a k sreči gre najprej navzdol, mimo spomenika padlim talcem skozi Mengeš na mengeško polje. Tam pa – razgledi, 360 stopinj prekrasnih razgledov. Vreme je bilo res… ja, ja, sem že povedal…
Po dolgih kilometrih je tudi Homški hrib kar dober zalogaj, do KT 18 na drugi strani pridemo čez par naših res čudovitih stvaritev, stopnic, ograje, stopnic. Vse v najlepšem redu. Ob Kamniški Bistrici zaradi poplav trenutno ne gre, dela potekajo, zato se prebijemo mimo hiš do Ježe pri Ježu. Tu se markacisti seveda dobro znajdemo in v Križkarjevih smrekcah odtisnemo še zadnjo štempiljko za ta dan. Pet žigov, od KT 22 do KT 17.
Pa še niti mrak ni!
Še analiza in načrt za naslednjič, ko oddelamo še zadnjo traso iz “tranše” 2023: Trojane – Moravče.
Sam sem se tokrat po dolgem času zaradi bolezni spet podal na daljšo pot, asfalt sem izpustil, prehodil pa v celoti oba hriba, tako Rašico kot Homški hrib, in mi je šlo dobro! Kar pomeni, da naslednjič gremo z veseljem in brez strahu! Je pa zato, ker sem izpuščal asfalt, končno tudi Mengeška koča dobila svoj DPS žig v novo skrinjico pred kočo!
Se pa je vaš markacist tokrat naučil naslednjih stvari – ker pač nikoli ni prepozno, da se česa naučiš:
- če so na razpotju smerne tablice, potem si jih dobro oglej!
- tudi če si markacist – glej točko 1.!
Mali repek GPS sledi, kjer smo si ogledovali moder sod, smo pa v izogib prihodnjim napačnim interpretacijam retuširali! Tako!
Slike v ALBUMu!
