Vabilo za tokratni pohod z markacisti je bilo prav lepo spisano, obljubljalo pa je dokaj lepo vreme, veliko blata, nekaj manj hoje kot ponavadi ter spomladansko reso.
A življenje ima potem z udeleženci svoje načrte, nekaj obljubljenih stvari je bilo uresničenih, nekaj ne, nekaj pa je bilo celo dodanih.
Vreme je bilo, kljub kar klavrnemu začetku, vsako uro boljše, blata ni bilo toliko, kot smo si nekateri predstavljali, da ga bo, spomladanska resa je bila, ure hoje pa so se kar podaljšale. A smo zato videli lep in za nekatere še vedno nov razgledni stolp na tokrat najvišjem vrhu, Rebri.
Vse skupaj se je lepo uravnotežilo s precejšnjim številom udeležencev, tokrat nas je bilo kar petnajst, kar je bilo kar veliko presenečenje. Seveda prijetno presenečenje!
Naš pohod smo pravzaprav začeli s krofi, na Trojanah. Žig KT11 smo odtisnili v dnevnike kar lepo ob kavici in krofih. A uživanje ni dolgo trajalo, kar kmalu smo morali ven na dež in mraz in vzeti asfalt pod noge. Na prelazu Učak smo se spomnili ilirskih provinc in zloglasnih rokovnjačev ter se zapodili direktno v najvišji hrib na današnji trasi. Tudi dež se nas je takrat usmilil in prenehal.
Psa na Dolinah se s petnajsterico nista hotela bosti in sta domačijo branila le simbolično. Reber je bila kot vedno strma, a ne preveč blatna, stolp je nov in ravno toliko visok, da je zgoraj na njem kar dobro pihalo.
Mimo vikenda NISMO šli.
Preval na zasavsko, južno stran, nam je postregel z obilico spomladanske rese: kar smo iskali, smo torej tudi našli. Do Golčaja je nato šlo mimogrede, pri Sv. Neži smo končno le imeli malico. Markacisti včasih radi pozabimo na te “preveč običajne” in nujno potrebne stvari. Razgled na Blagovico in alpe je od tam izjemen, a vreme še ni povsem sodelovalo.
Na vrhu Golčaja smo odtisnili žig KT9 in se po krasnem delu poti napotili proti Limbarski gori. Pred njo smo opravili še z nekaj asfalta, nekaj izvedeli o Lilienberku, se (ne)resno spraševali, zakaj je pohod po nagelj in ne po lilijo in hop, že smo na Limbarski gori!
Zasedli smo cel prostor in se nismo dali spoditi naslednje pol ure.
Sledil je le še spust v dolino, proti Moravčam. En del poti navzdol je precej lep, a sledi kar nekaj asfalta, zato smo ob Drtijšici raje spoznavali sprehajalno pot.
In… Moravče. KT7 in konec naše poti. Še sonce je posijalo in postalo je precej toplo, skoraj vroče. Preostala je le še skupna slika, analiza pri Jurku in obljuba, da se letos še vidimo.
Najbrž bolj proti koncu leta, ko markacisti nismo zasedeni z ostalimi deli in nam sem in tja ostane še kak prost vikend!
Slike v ALBUMu! Hvala vsem za deljenje.
