07. – 08. 09.2024 Hochfeiler – Gran Pilastro (I)
Ko prijatelji prostovoljni vodniki PZS staknemo glave, pohod nikakor ne more izpasti slabo. Tudi tokrat ni bilo nič drugače. Že lani smo se vodniki PD Domžale, PD Slovenska Bistrica, PD Pohorje Zg. Polskava in PD Polet Šentrupert dogovorili za skupno dvodnevno turo nekam višje v Alpe. Predlagal sem 3.510 m visok vrh v Zillertalskih Alpah. Hochfeiler po Avstrijsko ali Gran Pilastro po Italijansko, ki je mejna gora Italije in Avstrije v južnem predelu Tirolske, severno od Bolzana v bližini mejnega prelaza Brenner, katero sem obiskal lani kot udeleženec ture ki jo je organiziralo PD Polet Šentrupert. Seveda sem bil tudi takoj določen za organizacijo. Po nekaj mesečnih pripravah, glavobolov in cmokov v grlu, na koči zakupim 44 od 88 prenočišč in jim zasedem pol koče. Vsa udeležena društva se poženejo v razpis in na lov za udeleženci, vendar roko na srce prav veliko lova sploh ni bilo, saj so bile kapacitete (2 kombija iz Domžal, 1 kombi iz Zg. Polskave, 1 kombi iz Slovenske Bistrice in 2 osebna avtomobila iz PD Polet Šentrupert – 44 pohodnikov) zelo hitro polne.
Zanimanje za Hochfeiler je bilo izjemno veliko, saj je 3.510 m visoka gora ena redkih, če ne celo edina na taki višini, kamor še lahko iz Italijanske smeri “prilezemo” klasični pohodniki brez alpinističnega znanja in plezalnih veščin in za marsikaterega udeleženca celo najvišji vrh, na katerega se bo povzpel na lastnih nogah v tem življenju. Kot sem že nekje napisal je to je vrh, kateri si sam kroji svoje vreme in skoraj da ne rečem da je to vrh ki se sam odloči kdo ga bo osvojil in kdo ne. Imeli smo tudi enormno veliko sreče z vremenom, saj je v noči iz srede na četrtek na vrhu zapadlo 15 cm snega ki je skopnel šele v času našega prihoda do koče iz sobote na nedeljo, ter ponovno zapadel po našem odhodu v nedeljo ponoči.
Na pot smo se odpravili zelo zgodaj zjutraj in preko Karavank, Spittala, Lienza, Toblacha, Brunecka do Brunnerske avtoceste, ter skrenili desno do Sterzinga, kjer smo AC zapustili in se usmerili v dolino reke Pfitcher Bach. Namenoma uporabljam Avstrijska imena, čeprav smo na Italijanskem ozemlju, ker je to Južna Tirolska in Tirolci niso prav nič veseli če jih enačiš z Italijani. Nadaljujemo v sam zatrep ledeniške doline po ozki gozdni po cesti do manjšega parkirišča od koder je naše izhodišče. Že na začetku se takoj razdelimo v dve skupine (počasnejši in hitrejši), ter prečimo kanjon reke Pfitcher Bach in se poženemo v strmino. Pot zavije na jug visoko v dolino ledeniškega potoka Gliderbach katero obkrožajo impozantni vrhovi visoki vsi povrsti okoli 3.000 m. Narava je tu čudovita, saj se po začetnem vzponu, pot nekoliko položi in zlagoma vzpenja, predvsem pa nudi pogled na okoliške visoke vrhove, globoke doline z ledeniškimi potoki, slapovi, pa tudi z floro in favno, saj ni manjkalo “ostarelih” cvetlic, ter ovc, svizcev in kozorogov. Kmalu se dolina obrne na vzhod proti našemu cilju. Prečimo tudi prve zanimive ledeniške potoke. Po dobrih petih urah počasnejša skupina doseže kočo Hochfeilerhütte na višini 2.710 m, hitrejša pa nekoliko prej in se prvo odpravi na ogled do ledenika, počasnejša skupina pa nekoliko kasneje.
Sledi birokracija na koči, nameščanje v spalni del, kar ni bil mačji kašelj, saj smo jim zasedli pol koče. Sledi večerja, kjer moram pohvaliti osebje za odlično opravljeno delo glede na število udeležencev, saj je konec koncev koča bila popolnoma zasedena tudi še z drugimi udeleženci in je pokala po šivih. Tudi hrana je bila izvrstna, za kar so nam bili hvaležni naši prazni želodčki. Po nekaj veselih uricah, se dokaj zgodaj odpravimo spat, saj je zgodnja jutranja ura odhoda pustila posledice, pa tudi zjutraj bo zgodnji zajtrk in odhod. Zjutraj nam osebje pripravi zgodnji zajtrk in nekaj čez pol sedmo smo že na poti proti vrhu. Že na samem začetku v steni nad kočo nas pričaka nekaj metrov jeklenic in skob, vendar nič zahtevnega, kar mi ne bi zmogli. Po izstopu s stene se pot nekoliko položi, vendar ves čas vzpenja po ravninskih predelih in grebenih z dih jemajočimi pogledi na okoliške visoke vrhove, ki tu okli vsi po vrsti presegajo 3.000 m, ter ostanke ledenikov, s katerimi se marsikdo srečuje prvič v naravi. Tudi tu se razdelimo v dve skupine, nekoliko višje pa celo v tri, dodali smo še srednje hitro skupino. Tako počasi po slabih treh urah in pol (počasnejši) od 44 udeležencev, 42 doseže vrh, kar je izjemno lep dosežek za tako višino in tako različno pestro starostno in kondicijsko skupino.
Vrh je razmeroma majhen in nam je razdelitev v skupine pravzaprav prinesla veliko prednost da so se predhodne skupine že poslovile z vrha pred prihodom naslednje skupine, pa tudi ostalih pohodnikov ni bilo malo, dejstvo pa je da vseh 44 ni bilo možno skupaj imeti na vrhu. Zato se odločimo za skupinsko fotografiranje nekoliko nižje. Napravimo nekaj fotografij, si ogledamo okoliške vrhove in doline, ter dokaj hitro pričnemo s sestopom, saj je popoldanska vremenska napoved sprva dež in kasneje sneženje. Tudi ta poteka brez posebnosti. Povratek poteka po grebenu desno od koče do prvega potoka ki preči pot. Tu se vse tri skupine snidemo in si privoščimo počitek. Naredimo skupinsko fotografijo in se okrepčamo. Na tej točki je trenutek ko se skupine razdelijo po prevozu in vsaka za sebe krene v dolino pod vodstvom svojih vodnikov, na katere sem zelo ponosen, ravno tako kot na vse udeležence te ture, saj smo kot skupina opravili izjemno delo, ter spravili skoraj celo zasedbo na vrh in varno v dolino na izhodišče.
Ob tem bi se zahvalil vsem udeležencem, za pridno sodelovanje in upoštevanje navodil in priporočil, predvsem pa vsem vodnikom “na dolžnosti” (bilo je tudi nekaj vodnikov med udeleženci, ki so ravno tako pomagali pri vzponu in sestopu), ter pomočnikom, ki so dali svoj prispevek k varnosti in veselju cele skupine, kar dejansko sploh ne bi bilo lahko in izvedljivo, skupaj pa smo naredili skoraj čudež. Sledi še spust v dolino, med katerim nas ujame nekaj dežja, vendar nič hujšega, vendar kot sem že napisal, lahko vremenarji na tej gori samo bolj kot ne ugibajo vreme, kakšno pa bo, pa bo gora sama določila. Sledila je še pot nazaj v domovino po dokaj hudem nalivu v Avstriji in varen prihod domov. Vodniki smo morali za zaključek še vrniti vozila in v zgodnji jutranji uri zaključiti izjemen izlet, kateri bo še dolgo ostal marsikomu v spominu. Ko sem včeraj pisal zahvalo osebju koče, saj nam jutranja naglica in napoved popoldanskih ploh ni dopuščala pretiranega poslavljanja, sem dobil odgovor, da smo edino Slovenci tako nori, da na tako visoko goro pridem v takem številu in da so presenečeni nad razigranostjo in disciplino, ki jo premoremo kot narod in predvsem kot tako številčna skupina. Vodniki smo bili pa še posebej pohvaljeni zaradi izjemne organizacije in vodenja dogajanja v koči in okoli nje, saj smo osebju zelo olajšali njihovo dokaj zahtevno delo. Zatorej zahvala vsem skupaj, z obljubo da ponovim vse skupa naslednje leto na drugem tritisočaku.
zapisal: Matjaž Škulj. vodnik PZS
ALBUM fotografij s pohoda
foto: udeleženci ture
