Istrska ušesa – Veli Badin

10.11.2024 Istrska ušesa – Veli Badin
Po nekaj “letnem” dogovarjanju, sem končno le nekako po spletu naključij uspel organizirati pohod, na tako “opevana” jesenska Istrska ušesa z žarenjem ruja. Istrska ušesa katera imajo cel kup imen, tudi Spodmoli, Orlovo gnezdo, Veli Badin, Ušesa Istre, Istrijanska uha, slonja uha………. Spodmoli so naravno izoblikovana vbočena stena, katero je v milijonih letih izdolbla voda v apnenčasto kamenino in s tem ustvarila pravo malo naravno čudo z nad površinskimi kapniki, ki pa žal zaradi vpliva kemije v zraku niso tako stabilni, kot njihovi bratci v podzemnih jamah, pa kljub temu nič manj čudoviti in zanimivi. K temu je potrebno dodati še 6 m dolg in 2,5 m visok lok naravnega mostu, ter jesenski čas, ko se grmičevje, zlasti ruj, obarva v prečudovite rumeno-oranžno-rdeče odtenke in se Kraški rob odene v tople jesenske barve. V ostenju Velega Badina (poimenovanje za kraški rob in vrh nad robom), si je zatočišče našlo kar nekaj vrst zaščitenih ptic, kot so puščavec, skalni golob, rdeča lastovka in planinski hudournik. Zaradi tega je območje uvrščeno v območje Natura 2000. Daleč najlepši čas za obisk spodmolov je ravno jesen. In beseda je dala besedo, pa se je 35 pohodnikov iz Domžal odpravilo po AC LJ-KP do Črnokalskega viadukta, katerega smo njegovem izteku zapustimo in se usmerimo skozi vasico Črni Kal proti Rižani, a le kak kilometer naprej obrnemo proti mejnemu prehodu Sočerga. Prečimo vasico Kubed in v Gračišču skrenemo levo do vasi Movraž v Movraški Vali (dolini). Ob pomoči Movraškega prostovoljnega gasilskega društva uspemo tudi uspešno parkirati naš ne ravno majhen avtobus v tej majhni Istrski vasici. Kdo pozna tradicionalne Istrske vasice, zelo dobro ve, da je lahko en večji avtobus velik problem za lokalno prebivalstvo, vendar smo jim hvaležni, da so nam priskočili na pomoč in nam rešili to težavo. Ob ne ravno nizkih temperaturah za ta letni čas (za kar ima posledico, da je bilo veliko domačinov na urejanju svojih njiv in poznojesenskemu sejanju poljščin), smo krenili preko skalnega roba Barde na planoto Čičarija, katero dokaj hitro dosežemo. Tudi zimska oblačila so kmalu bila pospravljena v nahrbtnike in marsikdo se je pojavil v kratkih rokavih. Po prihodu na planoto se nam odpre izjemen razgled na preostanek Čičarije, greben Kojnika do Žbevnice in Slavnika, Tržaški zaliv, nekaj Julijcev, Karnijci, Dolomiti, Učka in začetek doline reke Mirne z Buzetom. Nadaljujemo do našega prvega 498 m visokega vrha Ščukovec ali Kuk. Sledi naslednji naš najvišji 507 m visok vrh na naši poti Veliki Gradež ali Grmača. Nadaljujemo mimo staje polne zanimivih, prelepih in radovednih oslov. Naslednja postojanka pa je jama z zanimivim imenom Tri očke ali Tri učke, ali Tri bučke, katera je dobila ime kot predvidevam po treh oknih (vdornicah) v jami, ki je sicer dokaj lahko dostopna in zanimiva. Na poti si ogledamo še čredo avtohtonih Istrskih goved Boškarinov, katerih je značilna svetla dlaka. Sledi dokaj strm spust mimo vasice Dvori, ter se preko sedelca in preko Senožeti povzpnemo nad mejo s sosednjo Hrvaško do našega današnjega cilja spodmolov. Zaradi dokaj množične obiskanosti, na hitro napravimo nekaj fotografij in se pod naravnim mostom povzpnemo na greben Velega Badina do cerkvice Sv. Kvirika tudi Kirika, katere temelji izvirajo že z 11. stoletja. Nekoliko zahodno od cerkvice vidimo še ostanke po obsegu (več kot 2 kilometra) enega izmed največjih prazgodovinskih gradišč v Istri. Gradišča so kot višinska utrjena naselja prevladovala v času pozne bronaste in starejše železne dobe do prevlade Rimljanov. Tu je bil tudi najden rimski nagrobni kamen »stela«, ki ga danes hranijo v lapidariju virtualnega muzeja v starem delu mesta Buzet. Na žalost od dveh vklesanih podob pokojnih je ostala prepoznavna samo desna z besedilom spodaj: Calp(urnis) C(ai) F(ilius). Čas njenega nastanka postavljajo v prvo polovico prvega stoletja po Kristusu. Od gradišča sledi le še spust ob XIV. postajah križevega pota, posejanih z travniki polnimi rdeče rumenega ruja. Ob štetju postaj le tega, se kmalu znajdemo pri prvi in hkrati tudi na zahodnem vstopu v vasico Movraž, kjer veseli in rahlo utrujeni ugledamo naš prevoz domov, kjer zaključimo vremensko izjemen dan, poln poznojesenskih sončnih žarkov, z nekaj malega sunkov burje, predvsem pa za ta čas “pre visokimi” zunanjimi temperaturami. Čakala nas je samo še pot domov, s katero je naša voznica izvrstno opravila in nas varno pripeljala domov, z lepimi vtisi na fantastično izkoriščen dan v kraje kamor smo si že dolgo želeli, a vedno našli nek izgovor da se nismo odpravili…..danes smo se le še spraševali zakaj smo tako dolgo odlašali? Smo pa obljubili, da se še vrnemo!
Foto: udeleženci pohoda

http://ALBUM link