Tradicionalni pohod markacistov, zadnji v letošnjem letu, smo opravili na IV. etapi Domžalske poti spominov, v obratni smeri urinega kazalca od Radomelj do Domžal.
Čeprav vremenska napoved ni obetala lepega vremena, se kljub temu trojica Aleš, Matjaž in Miran (Miran se pripelje celo iz Štajerske) dobimo zjutraj v športnem parku v Domžalah in se z avtom odpeljemo do Radomelj, kjer ob izjemnem mrzlo zimskem sončnem vzhodu žigosamo našo prvo kontrolno točko št 17. pri konjeniškem centru Jež. Usmerimo se ob reki Kamniški Bistrici do Homškega hriba ob kulisi vzhajajočega sonca in prvih sončnih žarkov vse od KSA pa do Julijcev. Kmalu dosežemo drugo kontrolno točko (KT) št. 18. pod Homškim hribom.
Nadaljujemo z vzponom po Homški učni poti na Homški hrib (395 m), kjer strmina le tega poskrbi, da nas prav nič ne zebe. Zelo hitro smo na vrhu pri izjemni cerkvi Marijinega rojstva in pa Pirnatovi vili, katera nosi idejno zasnovo našega največjega Slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika. Sledi spust do Homca in sprehod preko Mengeškega polja, pravijo pa mu tudi Bistriška ravnina, Bistriška ravan, Kamniškobistriška ravan, Kamniško–Mengeško polje ali Kamniško–Domžalsko polje (po dveh večjih naseljih), od koder se odpre izjemen pogled na vse štiri strani neba in fantastično kuliso gora in planin v jutranjem soncu. Od tu je bilo lepo vidno da se počasi pričenja uresničevati vremenska napoved, saj so sončni žarki počasi a vztrajno zamirali in nekatere vrhove so že prekrili oblaki in megla. Po “nekaj” korakih dosežemo Mengeš in strugo hudournika Pšata, ter ob njej smučarske skakalnice pod Gobavico, kjer se v neposredni bližini nahaja pri spomeniku KT 19.
Od tu se pot povzpne na vrh Gobavice k planinskem domu Mengeška koča na Gobavici (433 m), kjer si privoščimo okrepčilo. Žig KT 19 se nahaja tudi tukaj, točneje v skrinjici pred kočo. Nadaljujemo v gozd in v stilu gor in dol prečimo greben Rašice in vrhove Marin hrib (408 m ), Magarovnik (402 m ), Hrastovc (412 m), Debeli vrh (594 m ), vse do 641 m visokega, najvišjega vrha Rašiškega grebena – Vrh Staneta Kosca na Rašici, kjer se nahaja KT 20 in razgledni stolp, s katerega je neverjeten razgled čez polovico Slovenije, pravzaprav od vzhoda kjer se nahaja Rogatec, Menina planina, Čemšeniška pl., Zasavsko hribovje, nekaj Dolenjskega hribovja, Ljubljanska kotlina z hribi, ki jo obdajajo in kjer izstopa Krim, in Polhograjsko hribovje, z pogledom tudi preko njih do Nanosa in Snežnika, na severu kompletne Kamniško Savinjske Alpe, nekaj malega Košute, Karavanke s Stolom, Julijske Alpe, Blegoš, Porezen, Lubnik, Stari vrh, Jelovica in predvsem z očakom Triglavom in okoliškimi vrhovi.
Spustimo se v bližnji planinski dom Rašiške čete na Rašici, kjer si privoščimo malico. Pot nadaljujemo s spustom na Zg. Dobeno, ki je po mojem mišljenju vasica z najlepšim razgledom na obrobju Ljubljanske kotline, ter nato še na Sp. Dobeno, kjer pa ti razgledi niso več talko izraziti, do gostišča Ručigaj, kjer se pri vhodu nahaja KT 21. Tudi tu nismo mogli mimo ne da “pozdravimo gospodarja”.
Nato s ceste ponovno zavijemo v gozd in se ob izviru (Ručigajev studenec) spustimo v dolino mimo nekdanjega zdaj opuščenega smučišča Dolga dolina in gradu Jablje do starega dela Trzina. Nadaljujemo do osnovne Šole Trzin, kjer pred njo stoji spomenik ob katerem je naš današnji zadnji žig KT 22.
Od tu nadaljujemo po nam ne preveč ljubem asfaltu, vendar smo tudi tega “prežvečili” kot je dejal Aleš, ter se preko Depale vasi in skozi “zelooooo dolgeeeeee” Domžale vrnili v športni park, kjer smo se zjutraj sestali. Tu smo po skoraj 24 kilometrih in prehojenih dobrih 750 višincih, zaključili naš nedeljski potep v rahlem pršenju dežja, ki nas je spremljal od Dobena, oblačnost pa že od Gobavice dalje, tako da se je vremenska napoved uresničila, pa vendar se nas je kljub vsemu dež usmilil in potrebe po dežni zaščiti ni bilo.
Zapisal: Matjaž Škulj
