23.02.2025 dokaj zgodaj, v ne preveč mrzlo, a jasno nedeljo, se odpravimo po AC LJ-KP do Postojne, kjer skrenemo v smer Ilirske Bistrice, a le do vasice Zagorje pri Pivki, kjer je tudi izhodišče našega današnjega potepa. Tokrat se odpravimo po področju Pivških presihajočih jezer, katerih je skupaj 17, vendar jih bomo obiskali 11 ostala so preveč odmaknjena od poti. Že takoj na izhodišču, nam pri izviru reke Pivke in pogled na njeno njeno suho strugo brez vode, da vedeti, da danes ne bomo videli prav veliko vode v jezerih, če sploh kaj. Petkovo in včerajšnje preverjanje vodostaja Petelinjskega jezera na spletni kameri, sicer zbudi malo upanja, saj je bilo videti nekaj vode v tem jezeru. Čeprav so področja kjer nastajajo jezera suha, jih bom v opisu kljub vsemu poimenoval jezera, saj v času njihove bogate vodnatosti, le ta ponujajo izjemno predstavo bogastva vodne narave jezer in pa reke Pivke, katerih vodostaj občasno naraste do te mere, da so področja po katerih smo pohajali, popolnoma neprehodna, kar bom pokazal v albumu z dodanimi fotografijami posnetimi leta 2018. Krenemo ob suhi strugi reke Pivke in že kmalu ugledamo Kalško jezero (prvo jezero). Nadaljujemo po pozno zimski pokrajini Pivškega področja do gradu Kalc, znanega že iz 17 stoletja, predvsem iz Valvasorjeve slave Vojvodine Kranjske. Grad Kalc se ponaša z bogato kulturno zgodovino, vse do 20 stoletja, ko Vilharjvevi posestvo prodajo domačinom in stanovalci počasi zapustijo grajsko poslopje, kar botruje, da grad počasi propade in od njega ostanejo le razvaline. Precej kasneje, obnovijo grajski stolp, med tem ko od obzidja ostanejo nekoliko manjše in večje razvaline. Ohranjen je še tudi grajski drevored. Še najbolj poznan pa nam je iz časa 1858 – 1861 ko je tu služboval kot učitelj Fran Levstik in tudi tu napisal pripovedko o Martinu Krpanu z Vrha pri Sveti trojici. Pot nas vodi nekoliko naprej do jezera V Vrtači in jezera Za Kalcem (drugo in tretje jezero). Tu skrenemo na brezpotje in se napotimo preko nešteto pašnikov ograjenih z električno žico, kar nam predstavlja kar zanimiv izziv pri prehajanju preko njih, pred leti, ko sem se podajal prvič v te kraje, tega skoraj ni bilo. Tudi sicer se nahaja na teh pašnikih predvsem govedo, konji in nekaj malega ovac. Seveda pa ne smemo pozabiti da je tu predvsem dom divjih živali med katerimi se pojavlja medved, volk, šakal, lisica, jelenjad, srnjad in ostali prebivalci živalskega sveta. Brezpotje nas vodi malo gor in malo dol mimo Kljunovega ribnika (četrto jezero), do Malega Zagorskega jezera (peto jezero). Nadaljujemo v smeri Velikega Zagorskega jezera (šesto jezero), kjer med potjo preplašimo izjemno veliko čredo jelenov in košut. Da je bila čreda res velika pove dejstvo so lahko posegli po objektivih in naredili fotografije teh veličastnih živali tudi tisti, kateri so od presenečenja pozabili zapreti usta. Skratka izjemen pogled na ogromno število teh divjih živali. Zelo kmalu se znajdemo na Velikem Drskovškem jezeru (sedmo jezero). Ker so jezera prazna, se usmerimo nekoliko v gozd in z vzhodne strani po brezpotju vstopimo na to veliko jezero in ga prehodimo po dolgem. Na jezero tu opominja le manjši izvir sredi travnika poln “žabje mladine”. Sprehodimo se mimo Malega Drskovškega jezera (osmo jezero), čez pašnike radovednih govedi in stopimo na asfaltno cesto, ki povezuje vasico Parje z vasico Palčje. Seveda stopimo še do razgledišča nad Parskim jezerom (deveto jezero). nadaljujemo po dolgi asfaltni cesti do zanimive majhne in prisrčne vasice Palčje, po kateri je dobilo ime tudi največje jezero po površini – Palško jezero (deseto jezero). Ob njegovi največji vodnatosti, le to zalije bližnjo in daljno okolico, tudi z jasami Ždink in Njivice, tako da majhna vzpetina Jezerščak 606 m postane otoček. Od tu nas nekaj časa vodi lepa makadamska pot mimo manjšega števila posestev na katerih se nahajajo konji, ter dokaj hitro dosežemo vzhodni rob jezera in ostanke cerkve Sv. Marjete o kateri ne najdem praktično nobenih podatkov, dejstvo je le da tu vsako leto mašujejo ob dnevu zavetnice cerkve Sv. Marjete. Nekoliko severneje od cerkve se spustimo do zanimivega naravnega pojava Matijeve jame. Matijeva jama leži na vzhodnem robu globeli jezera in je najmočnejši izvir Palškega jezera. Dokler je vodna gladina jezera ne doseže, odteka iz jame manjši potok. Ko jezero tako naraste, da je celoten jamski vhod zalit, je bruhanje vode mogoče opazovati na vodni gladini, kjer nastajajo vodni mehurji. Ob upadanju gladine jezera Matijeva jama požira vodo, zato se uvršča med kraške estavele – v enem izvir in požiralnik. Pot nadaljujem po severnem delu jezera proti zahodu vse do predela imenovanega Njivice. To je z gozdom porasel predel z jasami polnimi divjih živali, ki pa se ob dvigu gladine jezera prelevi v jezero in močvirje. Od tu dosežemo cesto, ter se sprehodimo mimo posestva Slavec kjer domujejo goveda, lani pa smo videli tudi nekaj osličkov. Od tu je do Petelinjskega jezera (enajsto jezero) le nekaj korakov in ko se spustimo nad njegov rob, nam pogled da vedeti, da je narava storila svoje in da je jezero ponovno presahnilo čez noč, ter da so na jezerskem dnu ostale le zaplate ledu, o vodi pa ni ne duha ne sluha. Tudi spust do dna jezera potrdi sum, da je vsa voda čez noč odtekla, kar botruje, da niso ostale niti mlake kjer bi plavali endemitni rakci škrgonožci, ki živijo le tu v tem jezeru, vendar se ob pomanjkanju vode le ti pogreznejo globoko v mokro blato in počakajo na novo povodenj. Poleg teh rakcev v jezero občasno naplavi tudi človeško ribico. Rahlo razočarani se napotimo po makadamski poti do Slovenske vasi, kjer zaključimo naš današnji potep po presihajočih Pivških jezerih (bolj kot ne presahnjenih) z obilo novih dogodivščin, znanj in doživetij ob izkušnji z čudovito enkratno in neverjetno naravo, ter dejstvom, da ta okoliš ni navajen ljudi, kar je pokazala prisotnost divjih živali. Žal nam tokrat narava ni bila naklonjena, se pa da preveriti stanje vodostaja Petelinjskega in Palškega jezera tudi na spletni kameri in oba jezera obiskati takrat ko je dovolj vode. Ker so termini pohodov določeni že nekaj mesecev naprej in se je termin pohoda podal na podlagi dejstva in podatkov, da je v preteklosti na tem področju bilo največ vode vedno koncem februarja in v začetku marca, kar priča tudi tablica z najvišjim nivojem vodostaja petelinjskega jezera, ki ga je dosegel 26. februarja 2014 leta, žal nismo mogli počakati na obilnejše padavine, ki bi popolnoma spremenile pogled na pokrajino oz. prestaviti termin pohoda, morda nam bo naslednjič sreča bolj naklonjena.
Ob tem bi se rad zahvalil tudi Alenki iz Zagorja, ki nam je izjemno olajšala logistiko prevoza, saj je bilo izhodišče v Zagorju pri Pivki, sestopili pa smo v Slovenski vasi, kjer se nahaja tudi lani prenovljen muzej presihajočih Pivških jezer, katerega obisk toplo priporočam.
Zapisal: Matjaž Škulj Foto: udeleženci ture ALBUM
