Končno je padla odločitev naših veljakov in ponovno so nam 21.02.2021 dovolili pohode v naravo v okviru društva. Vendar z ogromnimi omejitvami, kar je botrovalo izjemno majhnemu številu udeležencev na meddruštvenem pohodu, za katerega se upam trditi da bi bila udeležba nekajkrat višja, če nas ne bi omejevali predpisi. Zaradi tega smo bili tega primorani po zapolnitvi seznama zavračati prijave. Upamo, da to ne bo trajalo predolgo. Že lani planirana meddruštvena tura na greben Kislice se nam je tokrat uresničila in iz Domžal nas je nekaj krenilo v smeri Celja, skozi Vojnik in Frankolovo do Belega Potoka kjer je tudi bilo naše izhodišče in snidenje z našimi Štajerskimi sotrpini in celo enim predstavnikom Primorske.
Skratka, pisana družba se kmalu požene v breg in že po dobre četrt ure ugledamo Lindeški slap, sicer ne velik, je pa zanimiv. Nadaljujemo na greben in kmalu dosežemo naš prvi in tudi najbolj razgledni 960 m visoki Špičasti vrh, ki pa nam zaradi meglic v dolini ni ponujal najboljših razgledov. Nadaljujemo do našega najvišjega 994 m visokega vrha Kislice, ki pa je poraščen in ne nudi preveč razgledov. Sledi spust do Vrhivškega prelaza in isto imenske kmetije, kjer nam gospodarica Alenka in gospodar Rudi prikažeta in opišeta pridelavo in rabo industrijske konoplje. V lično izdelani kopiji Mongolske hiše “jurte” in delovanju zadruge konopko predelujejo konopljo za zdravilne, prehrambne, kozmetične in gradbene namene. Moramo priznati, da smo izvedeli veliko novega in zanimivega.
Nadaljujemo po Lindeški planoti proti Lindeškemu hribu, na katerem stojijo ostanki starodavnega gradu Lindek, katere si z zanimanjem ogledamo. Sledi še spust in zaključek na izhodišču dobrih 8 km dolge ture, za katero smo potrebovali dobrih 5 ur. Z Marjano narediva še zaključek ture, kjer se zahvaliva udeležencem za prijeten, zanimiv in poučen izlet po grebenu Kislice, ter nameniva še posebno zahvalo domačinom Jasni, Jožu in Robiju za ideje in pomoč pri vodenju po njihovem domačem terenu. Veseli in polni vtisov, z obljubo da se še snidemo in da naše meddruštveno druženje postane tradicionalno, ter privabimo še katero drugo društvo, se usmerimo vsak na svoj konec proti domu.
foto udeleženci ture
Matjaž Škulj
