Zapisala: Maja Šuštar
Urška me je pozvala, naj na stran AO napišem kaj o tej dry-tooling smeri, ki sem jo nedavno splezala. In sem sprva zamahnila z roko in rekla ”mah sej je samo ena smer”. Ko sem pa bolje pomislila, je bilo vanjo vloženo kar nekaj časa, energije in strasti, da se je vse poklopilo. Zato si ”The edge of glory” zasluži en pošten zapis.
Letos je eno čudno leto. Koronsko. Veliko bolezni, veliko slabih novic, mnogo ljudi v stiski, takšni in drugačni. Službene obveznosti na 200%. Šola na daljavo, dežurna učitelja Miha&mama. Mnogo prerekanj z najstniki, bolni stari starši, še psu odpove srce. Nič več prostega časa za naju z Mihom, oziroma vedno se nekam mudi… Vse to je pač povzročilo, da je plezanje padlo nekje na 10. mesto na prioritetni lestvici. Čez zimo sva sicer nekaj poplezavala, ampak vsaj jaz brez neke prave motivacije. Na srečo pa je zimsko monotonost razbila vest iz Bovškega konca, da Tine Cuder opremlja novo dry-tooling plezališče. Ogromno previsno luknjo, pravzaprav streho. Eno linijo v strehi je čez zimo že splezal in jo ocenil okoli D11, druga, daljša in še bolj strehasta pošast pa je še čakala, da jo reši. Takoj sem začela pritiskati na Miha, da to vendar morava iti pogledati. Ampak Vršič je bil zaprt, čez Predel se ni smelo, zato nama ni ostalo drugega kot triurno popotovanje čez Idrijo in Tolmin. Bil je lep sončen dan in ni mi bilo jasno, zakaj napoved na Meteoblue napoveduje ”real feel” temperaturo -20°C. No, ko sva stopila iz avta, pa nama je hitro postalo jasno, saj sva zmrznila skorajda že na dostopu. Tisti dan kaj več od ogrevalnih smeri ni šlo (poleg dveh previsnih pošasti je Tine opremil in splezal še 4 lažje smeri, težke do D9). V 11ko sva sicer vstopila, ampak pri 4 kompletu tulila od bolečine, saj je zanohtalo bolj kot kdajkoli poprej.
Jah nič, ker je to fantastično plezališče oddaljeno skoraj toliko kot Paklenica, in ker se bližajo šolske zimske počitnice, sem splanirala zimski družinski dopust v Bovcu. Otroci bodo smučali, midva bova parkrat skočila v luknjo, to bo super. Vzeli smo še turno opremo, pa pohodniško opremo, pa opremo za frikat, pa dva hiperaktivna psa, vse kar rabimo za aktivne počitnice… Na triurni vožnji čez idrijske konce je otrokom postalo slabo, kot se pač spodobi za vse tiste ovinke, ampak brez bruhanja smo srečno prispeli v Bovec. Čas za akcijo! Ampak… Je Miha zbolel in smo v 5ih sončnih dneh od vse možne športne opreme uporabili le nizko pohodno obutev za par turističnih ogledov. Zopet nič od dry-toolinga na bovškem.
Prišel je marec in Tine je uspešno premagal tudi pošast v luknji, jo ocenil z D13 in ji nadel prelepo ime ”The edge of glory”. Kmalu tudi končno splužijo Vršič in na prvi dan, ko ga je možno prevoziti, se zopet podava na bovško. Na vrhu je šlo na knap, saj je zapadlo nekaj novega snega, Škoda pa nima nekih prav zelo dobrih gum, ampak je Miha uspešno zvijugal čez. Bil je lep miren dan v luknji in uživala sva v miru, samoti ter fantastičnem razgledu na najlepšo slovensko dolino. Obadva sva uspešno preplezala 11ko, s preostankom moči pa pogledala gibe v 13ki. Težko, vendar ne nemogoče. Tine jo je splezal v stilu DTS, kar je njegov vzpon naredilo še težji in bolj fizičen. Mene osebno DTS stil ne privlači kaj dosti, saj se mi zdi plezanje s figurami 4 mnogo elegantnejše in posebno (brez štirk že tako plezamo pri frikanju, a jih lahko prosim obdržim vsaj na cepinih!?!). No, kakorkoli, s štirkami ali brez, malce se bo še treba natrenirat. Čutim, da dlan ne zdrži toliko, kolikor bi morala za tako smer. Zato se v sledečem tednu resno lotim projekta. Fino je zopet začutiti tisto motivacijo, ko te vleče v eno smer. Vsak dan treniram z utežni za pasom, nekaj na najini dry-tool bolder skalci, ki jo je Miha opremil čez zimo, še več doma pa na ketni. Štirke delam do onemoglosti, toliko, da imam od polaganja noge čez roko popolnoma odrgnjeno kožo na podlahteh. Čutim, da moč narašča in da bi bilo možno napasti smer. Tudi poslikala sva jo in vsak dan gledam fotografije ter skušam zvizualizirat gibe. Jeej, s preostalo drytoolaško bando se dogovorimo, da napademo že takoj naslednji vikend. Ampak… Na petek ful zbolim. In zopet nič od drytoolinga na bovškem.
Sledilo je nekaj patetičnih tednov, ko sem poskusila sestaviti formo, pa se počutim zares slabotno. Na srečo sem z boleznijo vsaj shujšala kar nekaj kil, kar mi daje vsaj nekaj dobrih obeti za prihodnost. En vikend v aprilu se tja podamo skupaj s Šeglom, Markotom, Hano in Andražem, v luknji pa se nam pridružijo še trije plezalci z Bovšega konca. Toliko ljudi luknja še ni gostila! Z Mihom se zaženeva v 13ko, jaz nimam nekega pravega občutka, zopet mi popuščajo podlahti in strah me je (ne vem česa in ne vem zakaj, ampak slaba psiha je res nekaj najbolj ubijajočega za plezalni performans). Miha pa naredi en res dober poskus in pride skoraj do pavze! No, da ne bo kakih napačnih predstav, pavza se nahaja malo čez polovico smeri, še vedno v stropu, je pa edino mesto z res dobrimi stopi za noge, ki poberejo ravno toliko teže, da si roke malce odpočijejo. No, kakorkoli že, plezalno manj uspešen dan mi ponovno podari eno goro motivacije. In spet sledi teden na ketni, z utežmi za pasom, odrgnjenimi podlahtmi in žuljavimi dlanmi…
In sledi vikend oz. prvomajske počitnice. Mlajša hči si zaželi, da bi praznični Dan upora proti okupatorju preživela sama doma. OK, ni problem, Miha, greva na bovško! Vseeno je nekoliko naglice in nervoze, 12-letnici vseeno še ne zaupamo popolnoma v njenih korakih proti samostojnosti. Ampak v luknji sva sama, lepo in spokojno je. Ogrejeva se tako, da kar v čevljih splezava nekje do polovice 11ke. Vem, da imava vsak moči maksimalno za 2 poskusa, taka smer te res izpije do amena. Miha gre v prvem poskusu le pogledat gibe. Jaz pa vem, da ne bom imela šans, če se bom kaj dosti razgledovala, gibe imam pa itak naštudirane od zadnjič. Zato grem pač na polno. Začetno sekvenco prvih 6 do 8 metrov horizontalnega stropa sem zlezla res brez napak. Nato strmina malo popusti, ampak v osnovi je še vedno strop, morda le kakih 5° manj horizontalen. Tam je en slab grif, umetna luknjica, v katero se moj cepin zapiči le s konico. Preudarno sem ga prijela na zgornji ročaj, da je sledeči gib povzročil minimalni oziroma ničelni premik konice in je le ta ostala na svojem mestu. Fju, malo mi je razrahljalo psiho, ampak sledeče 3 gibe do pavze na sredini smeri sem zmogla brez težav. Na pavzi sem bila pomoje da 10 minut, Miha lahko kaj več pove o tem, kolikokrat mu je dolgčas ob mojih pavzah v smereh. No, kakorkoli, dejano sem se uspela spočiti. Hvalabogu, ker je naslednji gib najbolj grozen ever. Ena taka poličkasta poč, v katero cepin zagrabi le zaradi navora, pa dolg gib naprej, na luknjo, polno blata. Zopet mi nabije pulz na 220, predvsem zaradi strahu. Na srečo pa so vsi nadaljnji grifi dobri, ampak gibi strašansko dolgi. Na vsakemu se skušam spočiti, ravno toliko, da še zmorem naslednji gib. In fokus zožam le v to, da naredim naslednji gib. In naslednji. In tik pred koncem en pošastno dolg gib. In otresam popolnoma navite roke v štirki. In začutim, da bo dovolj moči še ravno dovolj, da bom vpela štant. Jeej! Miha tuli še bolj kot jaz. Najbrž je vesel, saj nama sedaj nekaj časa ne bo več treba v bovške konce. Kljub temu, da je bil tudi on blizu uspešnega vzpona v tej smeri, pravi, da ga sedaj bolj kličejo drugi projekti…
In to je to, The edge of glory, D13, prva ponovitev. Tine me je vprašal, če potrjujem oceno D13. Meni se zdi primerljiva 13ki, ki sem jo splezala v Dolomitih. Enaka dolžina, enako dolgi gibi, enak naklon, torej streha. Po neki mednarodni definiciji, ki sicer dry smeri definira le do ocene D12, naj bi bila smer D11 taka, ki ima ”a ropelength of overhanging gymnastic climbing, or up to 15 meters of roof.”, D12 pa naj bi bila ”D11 with bouldery, dynamic moves and tenuous technical holds”. The edge of glory ima vse to in še več. Ter kliče po novih ponovitvah, ki bodo potrdile oceno najtežji (in najlepši) dry-tooling smeri v naši deželi!
