Redke so priložnosti, da se vodniki PZS, združeni v vodniški odsek Planinskega društva Domžale, lahko medsebojno družimo in to brez obveznosti, ki jo sicer prevzemamo pri vodenju različnih pohodov. Zato smo letos že drugič organizirali skupen tabor za naše vodnike, povabili pa smo tudi vodnike iz sosednjih društev, ki nam pomagajo pri izvedbi našega programa. Vsi smo se strinjali, da se naslednje leto ponovno dobimo in še podaljšamo čas tabora za kak dan. Kako je potekalo naše druženje je lepo povzel Matjaž Škulj.
22. do 24. 07. 2022, tabor vodniškega odseka PD Domžale v Dolomitih – Cortina D´Ampezzo
V petek se nas vesela druščina vodnikov in družinskih članov odpravi na dolgo pričakovan planinski tabor vodniškega odseka PD Domžale v Dolomite. Zaradi službenih obveznosti smo se zbirali v kampu v Cortini preko celega dne. Nekateri so uspeli kreniti že zjutraj in so si lahko ogledali desni del doline Cortina oz. prelaz Giau 2.236 m, medtem ko smo ostali prihajali vse do večernih ur.
Do Cortine je mogoče priti po različnih poteh in sicer iz Ljubljane preko Postojne, Sežane, Palmanove, do Portogruara, kjer se skrene desno in nadaljuje preko Villanove, Pieve di Cadore do Cortine. Druga pot preko Italije pa vodi preko Kranjske gore, Trbiža, Tolmeča preko prelaza Mauria, kjer zapustimo Furlanijo in Julijsko krajino ter Karnijce in se spustimo v Benečijo kjer je začetek Dolomitov, do Lozzo di Cadore in Cortine. Obstajata še poti preko Avstrije in sicer preko Karavank po Ziljski dolini preko Šmohorja ali pa po Dravski dolini preko Lienza in Tassenbacha do Cortine. Prva in zadnja sta najhitrejši, ostali pa izjemno lepi.
Skratka, v petek v poznih urah še zadnji postavimo svoj tabor in se nekoliko poveselimo do poznih ur. Dokaj zgodaj zjutraj sledi bujenje in pogled na izjemne Dolomitske kamnite gore obsijane z jutranjim soncem. Kljub prvotnem navdušenju se razgledi kmalu sprevržejo v dejstvo da kamnite gmote počasi prekrivajo oblaki in da se oddaljeno grmenje čedalje bolj približuje Cortini, seveda kmalu sledijo tudi prve dežne kaplje in naliv.
Kljub dežju se glede na lepo vremensko napoved odpravimo skozi Cortino do prelaza Tre Croci, kjer nas čaka še Luka z družino. Po nekaj minutah čakanja preneha tudi deževati, oblačnost se pretrga in prikaže se sonce. In že korakamo v prelepo dolino stisnjeno pod vrhom Le Cesta, Dita di Dio in Punta Sorapiss z isto imenskim pravljičnim jezerom. Obiščemo še planinsko kočo Vandelli in se po strmi krožni poti pod vrhom Summit in Cime de Laudo povzpnemo na prelaz Forcella Marcuoira (2307 m). Sledi še strm spust nazaj na prelaz Tre Croci, kjer nas nekaj minut pred izhodiščem ponovno ujame dež.
Po deževni noči se drugi dan zbudimo v zelo megleno jutro, vendar se vrhovi kmalu otresejo zastirke in jih obsije jutranje sonce. Podremo naš tabor in se ponovno usmerimo preko Cortine in prelaza Tre Croci do doline Misurine, stisnjene med dolomitske tritisočake in še najbolj znano kot izjemna izletniška točka in izhodišče za ogled znamenitih Treh Cim, kar je bil tudi naš načrt, ki pa se nam je spričo jutranjih dejavnosti in pozne ure izjalovil, saj je bila cesta na planino Auronzo pod Tremi Cimami zaradi prezasedenosti parkirišča zaprta.
Po rahlem šoku se odločimo za plan “B”, ki ga pravzaprav sploh nismo imeli in smo si ga na hitro naredili … nov cilj je bila bližnja gora Monte Piana 2.324 m, o kateri pravzaprav nismo vedeli nič in od nje tudi nič posebnega pričakovali, kar smo pa doživeli in videli, pa nas je močno prijetno presenetilo. Avte pustimo nekoliko nižje in se po brezpotju gozdov usmerimo na staro opuščeno cesto na vrh, ki je že za časa I. svetovne vojne služila za oskrbovanje obrambnih linij na vrhu, če ne že prej in je spričo podorov in plazov zaprta za vozila, še vedno pa je atrakcija na vzponu na vrh in bi jo bilo škoda izpustiti. Iz Misurine je na vrh do koče Monte Piana – A. Bosi organiziran tudi prevoz s terenci. Od avta do koče smo potrebovali uro in 45 minut. Zatem sledimo zgodovinski poti Monte Piana, kjer je ogromno zgodovinskih sledov ostankov bojev v I. svetovni vojni, kar je prava paša za oči tako za nas “ta velike, kot za one ta male”. Za ogled zgodovine smo potrebovali dve uri ni pol, pa bi jih vsaj še dobro uro, če nas ne bi preganjal čas.
Sledi spust nazaj na izhodišče, kjer se poslovimo in zaključimo prekrasen vikend v izjemni družbi z obljubo, da se drugo leto vrnemo, a za več dni, saj si v tako kratkem času ne moreš niti predstavljati veličastnosti Dolomitov, kaj šele, da bi jih spoznal. Zahvala vsem, ki so organizirali in pomagali organizirati tabor, ter vsem udeležencem tabora, še posebej najmlajšim.
zapisal: Matjaž Škulj, vodnik PZS
V obširnem ALBUMU pa še več fotografij
Foto: udeleženci tabora v Dolomitih.
