V nedeljo, 13. novembra 2022, se za spremembo odpravimo na Kozjansko. Če kdo misli da Kozjansko ni zanimivo, se zelo moti. Ena med mnogimi zanimivostmi, je greben Bohorja, ki v svojih nedrjih skriva tako lepote narave, naravne zanimivosti, delčke zgodovine vse od začetka tisočletja pa do novejše zgodovine vključno z NOB, pa vse do zahtevnih pohodniških poti po grebenu in grapah hudourniških vodotokov, ki ob obilnih padavinah podivjajo in izdolbejo zanimive kanjone in skalne skoke, po katerih padajo slapovi.
Skratka, še po temi se zjutraj z avtobusom odpravimo po AC iz Domžal čez golovški tunel in mimo Grosuplja ter Novega Mesta do izvoza Drnovo, kjer skrenemo v Krško, katerega obidemo po obvoznici in v Brestanici prečimo reko Savo pod gradom Rajhenburg skozi Senovo in Dovško do vasice Jablance, kjer je tudi naše izhodišče.
Na začetku se spustimo v dolino in graben dobrovškega potoka pod Sobnikovim pobočjem do potoka Blanščica. Le tej sledimo do pritoka Stranski potok in se usmerimo v njegov graben, ki nas kmalu pripelje v kanjon, v katerem je kar nekaj zahtevnih skalnih skokov, katere je potrebno preplezati z pomočjo skob in pa jeklenic.
Pot nas vodi mimo mnogih manjših slapov in vodnih kotanj, ki jih je v milijonih letih izdolbel ta hudourniški potok. Za nastanek je kriv različno topen material tega grebena (dolomiti, apnenci, silikati in magmatska kamenina), ter močne sile vode ob močnejših deževnih padavinah, ki ta sicer miren potok spremeni v podivjano nasilno reko, katere kanjon je v tistem času nemogoče prečiti. Kmalu prispemo do slapu Bojanca. Slap je visok 15 m in skoraj navpično pada v okoli 1 m globoko izdolbeno kotanjo v apnenčastih tleh. Z malo domišljije se v skalah vidi dekliški obraz o katerem pravi legenda, da je obraz ajdovske deklice, ki si je v potoku umila obraz, da bi bila lepa; ker tega ne bi smela storiti zaradi kazni, ki ji jo je naložila mati ob izgubi lasne igle, jo je ta pahnila čez pečine (vir: Wikipedija).
Nadaljujemo do senožeti Rebri in Frate, ter se zložno spustimo v graben potoka Blanca. Tudi tu je voda kot na Stanskem potoku zaradi različne sestave kamenin ustvari slapove, slapovčke in tolmune. Po poti ob potoku počasi prispemo do ostankov starega mlina, ter ob njem nadaljujemo po ozki, spolzki in neoznačeni stezici do slapu Pekel. Na potoku Blanščica je več slapov, vendar je lahko dostopen le imenovani Pekel. Slap Pekel leži v dnu soteske, visok je 17 m in najvišji na tem potoku. Pada prek dolomitnih sten v več curkih in ne tvori tolmuna. Do njega lahko pridemo po več poteh. Zanimiva je pot, ki se nadaljuje od slapa Bojanca preko visoke planote in po robu soteske po kateri teče Blaščica. Do slapa pa vodi tudi pot od kmetije Požun. Ob poti je viden tudi geološki prelom. Takoj na slapom Pekel je še en 7 m visok slap Orgle, nad njim pa 15 m večstopenjsko slapišče.
Od njega vodi strmo navzgor po dokaj ozki , prepadni in spolzki stezici pot do partizanske tiskarne Franceta Prešerna, v kateri so med 2. svetovno vojno tiskali časopise, med drugim tudi Mladino. Nad slapom pa je zanimiva skalna tvorba v obliki igle, visoka preko 10 m. Še dlje ob potoku navzgor se nahaja opuščen rudnik svinca in cinka. Še dalje po toku navzgor je še več slapov visokih do 15 m, ki pa nimajo posebnih imen (vir: Wikipedija).
Od tu naprej pot ni več tako strma in nas vodi preko gozda do planine Straža od koder je v lepem vremenu izjemen razgled na Krško in Brežiško ravnico, vse do Zagrebškega polja in Samoborskega gorovja, pa seveda tudi proti Kostanjevici na Krki in pa Gorjance. Žal danes teh razgledov zaradi meglic skoraj ni bilo. Od tu se povzpnemo na gozdno cesto, ter kmalu spet v gozd do našega prvega vrha, 951 m visoke Skalice, ki kraljuje na vrhu visoke prepadne stene nad vasico Mrzla planina. Del poti se vračamo po isti poti in kmalu skrenemo na greben Bohorja, ter dosežemo najvišji Bohorjev vrh 1.023 m visok Veliki Javornik, ki leži sredi velike jase, a obkrožen z gozdom, zaradi česar ni razgledov v dolino.
Po gozdu nadaljujemo do naslednjega, 982 m visokega vrha Velikega Koprivnika, s katerega je omejen razgled le na severni rob Kozjanskega z Žusmom in Rudnico, ter vsemi vasicami spodaj (Mrzlo polje, Planina pri Sevnici, Virštanj, Podsreda, Podčetrtek), kot tudi Hrvaškemu Zagorju s Kumrovcem, Zagorska sela, Plavič, Miljana. Od tu se odpravimo še do Petrove skale, ki je po eni izmed legend dobila ime po pastirčku Petru, ki je med iskanjem ovčic padel z prepadne stene v dolino.
Sledi še kratek spust do koče na Bohorju, kjer se nekoliko osvežimo in počasi, polni lepih vtisov in spominov na izjemno naravo, odpravimo domov, ter tako zaključimo zadnjo letošnjo načrtovano turo vodniške dvojice Matjaža in Robija v letošnjem letu. Vendar kmalu bo novo leto in načrti se že kujejo, tako da bo naslednje leto spet zanimivo in polno novih in starih destinacij po novih poteh z novimi zanimivostmi. Zahvala tudi Romanu, ki nam je kot poznavalec teh krajev omogočil in odkril vse zanimivosti, katere smo si ogledali, ter nas popeljal po skritih in neoznačenih stezicah, za katere si niti misliti ni bilo mogoče da tam obstajajo.
Matjaž Škulj, vodnik PZS
Foto udeleženci ture: ALBUM
