Večina ljubiteljev narave tudi ob obiskih gora z veseljem opazuje živali. Z njimi si delimo vsak košček narave in prav je, da smo do njih dobri sosedje. Pa smo res?
Človek s svojim vplivom na naravo vsakodnevno negativno vpliva na ogromno število živali. Običajno ljudje najprej seveda pomislimo na karizmatične vrste, kot so npr. pande, koale, kozorogi in ostali sesalci. Vendar je narava več kot zgolj nekaj ljubkih kosmatih živali. Ekosistem vključuje številne vretenčarje in nepregledno število nevretenčarjev, ki so skupaj ključni za zdrav ekosistem. Samo v celoti sklenjen in zdrav ekosistem, lahko dolgoročno deluje, njegove koristi pa lahko s pridom, predvsem pa pametjo izkorišča človek.
Kakšna pa je ta romantična slika v resnici? Z avtocestami in ograjami negativno in z vso človeško surovostjo prekinjamo živalske poti. Vse pogosteje na spletu krožijo posnetki živali, ujetih v raznorazne plastične smeti in mreže. Nato pa jih herojsko reši človek, medtem, ko ga pri delu snema prijatelj. Ne zavedamo se, da živali v te situacije sploh ne bi prišle, če človek ne bi tako negativno vplival na vso svojo okolico.
V gorah z neprestanim naraščanjem obiskovalcev narašča tudi hrup. Ob zgodnjih jutranjih urah še uspemo zagledati gamse in kozoroge, potem pa se raje skrijejo pred neobzirnimi turisti. Že nekaj časa je »na pohodu« nova moda, ko ljudje s seboj nosijo prenosne zvočnike iz katerih bobni moderna glasba. Še sploh znamo poslušati ptičje petje in šumenje gorskih potokov? Sploh prepoznamo gamsovo ali svižčevo žvižganje?
Mogoče se ti stavki berejo kot zapis človeka v pokoju, ne pa mlade odrasle osebe. Sama sem mnenja, da smo planinci in pa predvsem varuhi gorske narave tiste osebe, ki moramo biti vzgled ostalim. Biti zgled v vsakdanjem življenju, biti zgled ob vsakem obisku gora. Opazujmo in občudujmo živali s spoštovanjem in iz varne razdalje. Ne posegajmo v njihov življenjski prostor bolj kot je potrebno. Živali so prilagodljive in če ne želijo srečanja z nami, si bodo zapomnile kje se nahajajo naše planinske poti. Kadar bo gneča, jih tam ne bomo srečali, saj nas bodo opazovale iz varne razdalje.
Zato opustimo »juckanje« in dretje v gorah. Verjamem, da je za takšno veseljačenje dovolj priložnosti v dolini. Upoštevajmo tihe cone in prepovedi gibanja, saj so ta območja »oaze« za živali ter omogočajo njihovo dolgoročno preživetje. Veselimo in »juckajmo« v hribih zgolj v srcu, izklopimo prenosne zvočnike in izberimo manj popularne poti. Prepričana sem, da vas bodo živali prej ali slej nagradile za vaše obnašanje s svojo prisotnostjo.
Pa srečno in na snidenje v deželi kozorogov!
Urška Jerenec,
varuhinja gorske narave
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč društva.
Foto: Matej Ogorevc
