Pa smo ga le pripeljali do konca, kljub vremenu in zapletom. Lahko bi rekli slab začetek, dober konec. V soboto, 13. 5. 2023 smo se odpravili po delu DPS. Z Radomelj in Domžal smo se z avtobusom odpeljali do Moravč, kjer smo žigosali prvi žig našega pohoda in se nato odpeljali do Planinskega doma Ušte, kjer smo se podali na pot. Pot nas je najprej preko travnika in ceste peljala v gozd, kjer smo sledili markacijam. Ko smo prispeli z gozda pa smo čez travnik in majhen gozdiček sestopali do glavne ceste, cesto previdno prečkali in pot nadaljevali ob kanalu Drtijščice- tako smo se izognili cesti in sestopu v jedro Moravč-, kjer pa se je vreme že sfižilo. Začelo je deževati, odprli smo dežnike, a ne vsi, zato ker ga niso imeli s seboj in pot nadaljevali do Serjuč. Med potjo smo prisluhnili tudi zvokom narave in zvoku mlina prijateljstva. V Serjučah nas je pot vodila čez vas po cesti, nato po kolovozu gozd. Ko smo hodili čez vas, pa se nam je pridružil še štirinogi kosmatinec. Ker se je dež okrepil in vsi pohodniki niso imeli dežnikov , smo vedrili pod toplarjem in kosmatinec je vedril z nami. Ko je dež ponehal, smo se odpravili naprej po kolovozu v gozd in kosmatinec nam je kar sledil, zato smo se ustavili in ga skušali usmeriti nazaj, a se ni dal. Spet je začelo deževati, a ker smo bili v gozdu nam ni bilo hudega. Iz gozda je pot prešla na cesto, iz ceste je vodila čez travnike in spet na cesto in prišli smo na vrh Limbarske gore z zaprtimi dežniki. Pri cerkvici smo se preoblekli v suha oblačila, nato pa odšli do gostišča, kjer smo imeli daljši počitek. Ker je bilo gostišče polno, smo bili zunaj. Tu smo se okrepčali tudi z malico iz nahrbtnika in pijačo, žigosali žig in vpisali v dnevnik. In spet se je vreme sfižilo. Začelo je deževati, pihati in prikradla se je megla. Padla je odločitev: izlet se zaključi. Ker zatočišča v gostišču nismo dobili, smo ga poiskali pri spodnjih sosedih in tako vedrili, čakali avtobus v z dilami zbitem prostoru pod senikom ravno tako pa tudi kosmatinec. Med čakanjem smo si čas krajšali z igro, a vlaga je naredila svoje. Temperature nam niso bile naklonjene in nekatere je začelo zebsti in spet je prenehalo deževati. Ker bi na avtobus čakali še kar nekaj časa, sem se odločila da pot nadaljujemo na Golčaj. Pot nas je vodila čez travnik nazaj na cesto in po cesti do kolovoza, katera je zavila v gozd. Tam pa je začelo spet rahlo deževati, a ker smo bili v gozdu nam ni bilo nič hudega. Po markirani poti smo prišli na Golčaj, žigosali žig, sestopili do cerkvice in nato še v Blagovico. Seveda pa ne smemo pozabiti, da je kosmatinec še kar hodil z nami. Kljub kislemu vremenu, pa nas je pri sestopu razveselil izvirček, kjer smo se odžejali, čeprav nismo imeli potrebe. Pri gasilskem domu pa nas je že čakal avtobus in prijazni voznik. Povedali smo mu zgodbo o kosmatincu. Ker smo menili, da bo znal domov, smo se posedli v avtobus in se odpeljali. In glej, kosmatinec je tekel za nami po cesti, zato je voznik obrnil avtobus in v avtobus smo sprejeli še kosmatinca in ga peljali v Serjuče domov, kjer smo ga predali lastnikom, nato pa smo se sami odpeljali proti zbornemu mestu. Ko smo sestopili iz avtobusa pa se je spet ulilo kot iz škafa. Kljub vremenskim razmeram, ki nam res niso bile po godu, pa nas je čez ves pohod bodril in ogreval naša srca kosmatinec. Mislim, da smo vsi udeleženci ( 12 pohodnikov in 2 spremljevalki) izleta prišli domov z novimi izkušnjami in polni dogodivščin.
Zapisala: vodja izleta: Angelina Bolta
