Po več letih pomanjkanja trenerskega kadra, korone in drugih tegob, nam je letos končno uspelo organizirati plezalni tabor za otroke in mladino na Čreti, med 26. 6 in 2. 7. 2023. Ja, to je bil naš prvi plezalni tabor, tako da kaj drugega kot najboljši ni mogel biti. Vsekakor pa je bil tako zelo dober, da zagotovo ne bo zadnji!
Zbrali smo se v četrtek dopoldan v Planinskem domu na Čreti, kjer smo vrgli prtljago v svoje sobe in že odhiteli plezat v Tečajniški sektor. Tečajniški ni zato, ker bi bile smeri lahke, ampak zato, ker so ga opremili udeleženci tečaja za opremljevalca smeri. Najbolj zagreti so se hitro zagnali v smeri, nekateri pa so si kar takoj privoščili malico (seveda, prazna vreča ne stoji pokonci, kaj šele da bi plezala). Ta dan smo plezali predvsem z namenom, da se navadimo na plezanje v skali, po potrebi ponovimo varovanje in vidimo, na kakšne težavnosti smeri lahko ciljamo v naslednjih dneh. Ko smo splezali vse, kar smo imeli za splezat, smo se vrnili v Planinski dom, kjer nas je pričakala oskrbnica Ana z dobrodošlico in toplo večerjo. Bili smo že pozni, zato smo po večerji zgolj naredili načrt za naslednje dni in se odpravili spat.
V petek smo v plezališče odšli že zgodaj zjutraj. Plezali smo v sektorju Domačica. To je najbolj oddaljen sektor, do njega smo hodili 45 minut. Ta sektor je bil večji, ponujal je več smeri, zato se je za vsakega našlo veliko izzivov za čez cel dan. Plezali smo do večera in se spet vrnili ravno na večerjo. Večer smo izkoristili za druženje ob tabornem ognju in se sladkali z jabolki, pečenimi v žerjavici. Ko je ogenj ugasnil, smo se odpravili v sobe in po napornem dnevu hitro zaspali.
Sobota je bila dan za počitek. Bolje rečeno, neplezalni dan, ker pravzaprav nismo kaj dosti počivali. Imeli smo tekmovanje v hoji po gurtni, planku in plezanju okrog mize in po kosilu še Activity. Anže in Larisa sta razturala v planku, držala sta 10 minut, potem smo ju prekinili, da ne bi imela naslednji dan prehudega musklfibra. Preostanek časa smo imeli prosto, otroci so igrali odbojko, tarok, enko, šli na sprehod, nabirali borovnice in gozdne jagode… Za večerjo nas je oskrbnica Ana presenetila s picami, po večerji pa smo si ogledali finale svetovnega pokala v športnem plezanju (prenos iz Villarsa, Švica) in pospremili Janjo Garnbret do njene 40. zmage v svetovnem pokalu.
V nedeljo smo plezali v sektorju V ritmu, kjer so nekoliko težje smeri, zato je bilo potrebnega tudi nekaj študiranja in več poskusov za uspešno preplezane smeri. Lovro je preplezal svojo najtežjo smer – z oceno 7a+, bravo Lovro! Tudi ostali so pokazali ogromno truda in vztrajnosti ter v svoje zbirke preplezanih smeri nabrali kar nekaj lepih ocen. Na poti iz plezališča nas je ujel dež, pa ne samo dež, ampak konkreten naliv. Tako smo tabor zaključili z nepričakovano dogodivščino, ki si jo bomo zagotovo zapomnili.
Tekom štirih dni, kolikor je trajal tabor, smo vse plezalne in neplezalne izzive točkovali in na koncu razglasili zmagovalce. Tekmovanje je bilo seveda prijateljsko. No, zmagovalci so domov odnesli simbolične nagrade, ampak važno je sodelovati, ne zmagati, še bolj važno pa je, da smo se vsi zabavali!
Rebeka Kamin
