11. maja 2024 se je štiričlanska ekipa študentov, sestavljena iz dveh deklet in dveh fantov, podala na Slovensko planinsko orientacijsko tekmovanje, ki je letos potekalo na Boču.
Naša relativno sveža ekipa v D kategoriji je na letošnjih POT-ih (področnih tekmovanjih) in SPOT-u (državnem tekmovanju) zastopala Planinsko društvo Domžale in tako spet oživela udeležbo Domžal na planinski orientaciji.
Na sobotno dopoldne se je pred nami izrisala špičasta podoba Boča z oddajnikom na vrhu. Takoj smo vedeli, da na orientaciji naše noge ne bodo ostale spočite. Le na kratko smo ošinili Dom na Boču in že pričeli s sobotno dnevno tekmo, trasirano za C in D kategoriji. Pri reševanju testov, ki vsakokrat vključujejo splošno znanje o planinstvu, je bilo tokrat tudi nekaj vprašanj o naravi Boča. Smo pa veseli, da eden izmed fantov v ekipi obvlada vrisovanje na karti, da smo pri tem delu bolj uspešni.
Končno smo na progi in s pomočjo zemljevida iščemo kontrolne točke (oranžno-bele prizme). Še sreča, da nas organizatorji zadržijo na kakšni ‘živi točki’, kjer se preverja znanje vozlov, gorskih rož, prve pomoči … Globoko dihamo že na poti iz druge na tretjo kontrolno točko, kjer uberemo pot naravnost čez gozd, ker na zemljevidu ni označene kakšne vidnejše poti med točkama. K sreči točko dobro ‘naciljamo’ ter nadaljujemo malo po poti, malo pa počez (‘Kr počez’ je tudi ime naše ekipe). Ko imamo že občutek, da bo kmalu na vrsti kosilo in počitek, kar dvakrat pošteno zgrešimo predzadnjo kontrolno točko. A naša orientacijska vnema se ne da; na koncu pridemo na cilj s ‘poštempljanimi’ vsemi točkami in malenkost olajšani, da je za nami prva od treh tekem.
Ure do nočne tekme minejo v znamenju druženja – igranja enke, in menda tudi študijskih obveznosti. Počivati je težko, ker ti vznemirjenje pred nočno tekmo ne da miru. Okoli 21. ure spet začnemo z orientiranjem le, da tokrat s svojimi svetilkami raziskujemo, kdaj se bo v gozdu kaj zableščalo. Velja si zapomniti, kako smo si čez trnje in podrto drevje poskušali skrajšati pot na hrib; podnevi zelo verjetno ne bi razmišljali o tej poti. Na nočni orientaciji je dogajanje hitro in na cilju smo še polni adrenalina, ki nam ne pusti iti spat še par ur. Je pa druženje po tem še kako vredno, ker delimo svoje boljše in slabše trenutke s proge ter se ob tem nasmejimo.
V nedeljo zjutraj moramo že zgodaj zapustiti udobne pograde doma na Boču, na srečo pa je takrat temperatura odlična za pohajkovanje čez razgibane travnike. Tokrat nam je zagodla peta točka, ki smo jo iskali pri napačnem križišču. Takrat ni nihče zares vedel, kje na zemljevidu se nahajamo. Vedenje nam da šele cerkev, ki jo slučajno obidemo in ima zagotovo na naši poti poseben pomen. Vsekakor je v nas polno pozitivnih občutij, ko kontrolno točko končno dosežemo
Pot smo nadaljevali v prijetnem vzdušju, se je pa že poznalo, da je to tretja v nizu tekem in da je daljša od predhodnih. Še malo in bi nas čakal samo še spust do cilja, pa se nam je pripetila nevšečnost pri zadnji kontrolni točki, a takšne stvari dodajo izletu še izkušnjo. V cilju nas je še čakalo toplo kosilo. Pred domom smo lahko videli polno mladih in starejših nasmejanih obrazov vseh starostnih kategorij, ki so se pomerili na nedeljski tekmi na različnih trasah. Zadnje tekmovanje v sezoni je zaokrožil zaključek z razglasitvami, kjer so organizatorji čestitali prav vsakemu planinskemu društvu, ne glede na uvrstitev. Seveda pa so najboljši dobili še posebno nagrado in čast, in sicer bodo zastopali Slovenijo na Balkanskem planinskem orientacijskem tekmovanju, ki bo letos potekalo v Severni Makedoniji.
Na poti nazaj domov, nas je skoraj premagala utrujenost po dvodnevnem tekmovanju, a je bilo kljub temu še nekaj prostora za snovanje novih planinskih in orientacijskih načrtov.
zapisala po svojih doživetjih: Polona Umek
