Markacisti Planinskega društva Domžale so sanirali precej velik podor v Pasji peči. Veliko in težko delo v neugodnih razmerah, kjer se je ekipa markacistov izredno dobro odrezala, je tako zaključeno.
Spomnimo: med avgustovskimi poplavami leta 2023 je del planinske poti na Pasji peči preprosto odneslo. Nastala je precejšnja luknja, ki je bila tudi nevarna za prehod, saj je pod Pasjo pečjo kar lep prepad. Teren se je potem moral umiriti, kar je bil za markaciste čas, da se dobro razmisli, kako prehod sanirati. Idej je bilo seveda več, od mostov, klinov, prečnih debel pa do navadnih vrvi in nekaj stopnic. Na koncu smo se odločili, da mora biti prehod čim bolj varen in enostaven za vzdrževanje. Teren je namreč še vedno živ, zemlje pa dovolj, da nam pot zasuje še stokrat.
S sanacijo smo ravno zaradi še vedno živega podora in zemljine, ki plazi, precej odlašali, a se zraven dobro zavedali, da moramo podor sanirati pred prvim večjim navalom turistom. Za stalne pohodnike, ki so kljub nevarnosti vseeno vsakodnevno rinili preko zaprte poti, čeprav imajo čisto blizu drugo, lažjo in nezahtevno pot, se nismo toliko bali, turisti pa so povsem druga zgodba. Še vedno se jih veliko podaja v neznano, brez pijače, brez dobre obutve, brez neke pametne priprave na turo. Na Sušavah so že dodobra zmatrani, pred nežnejšim terenom Velike planine in obilico planinskih koč pa jih čaka še zahteven prehod. Sanacija je bila tako nujna.
Že priprava lesa za sanacijo je bila eno samo težaško delo, vlečenje podrtih in suhih macesnov ni enostavno opravilo, čeprav motorni vitel odnese kar nekaj vlečenja. A vseeno, v takem se dokaj hitro zaveš, kako presneto težak je pravzaprav les. In da je z enega konca Pasje peči do drugega zelo daleč, če nosiš cel kup nagnoja s seboj. Vse to početi v strminah Pasje peči pa je seveda le še dodaten zaplet in varovanje markacistov je osnova. Ena dolga sobota je šla tako za pripravo.
Naslednjo soboto pa je bilo treba ves teren pripraviti in les vgraditi. Kopanje, vrtanje, žaganje in pripenjanje na varovanje je delovalo skozi cel dan. Dolga debla so postala v strmini še daljša in težja, za vse je bilo treba uporabljati škripčevje. Nekateri so viseli na varovalnih vrveh večji del dneva. Vrtanje v razpokano skalo je sicer šlo malce lažje, a nikoli nisi vedel ali bo vse skupaj razpadlo in se odpeljalo v dolino ali pa bo skala obstala.
Proti koncu dolgega dneva pa je bil le čas za veselje, uspelo nam je! Prehod je dovolj širok, da je varen, nobene zajle ne bo potrebne, skala je dovolila širšo pot!
Slike veliko povedo, a o samem delu ne povedo veliko. Ne povedo markacijske navdušenosti, ne pokažejo veselja do dela na najboljšem delovnem mestu, ne povedo nič o utrujenosti na koncu dneva, ne povedo veliko o veselju sodelovanja v izredno dobro podmazani ekipi, ne povedo tistega bistva, zaradi česa smo markacisti pač Markacisti. Vseeno pa povedo kar nekaj o velikem narejenem delu. In tako je tudi prav, nekatere stvari je treba občutit samo na terenu, med sebi enakimi.
A markacijsko delo seveda ni nikoli končano, teren je vedno živ, vreme nam kroji usodo bolj, kot bi si želeli. Zato je bila potrebna še ena majhna akcija čiščenja prehoda, kjer smo odstranili plazečo se zemljino in pokosili celotno pot. In najbrž bo treba tako še nekajkrat, a tako pač je, tako je naše delo, nikoli se povsem ne zaključi.
Torej, če se vidimo nekje v hribih in dolinah, ko kopljemo, vrtamo ali žagamo – pozdravite nas, tu smo predvsem zaradi planinskih poti in vas, pohodnikov. A naj vam vseeno priznamo: tu smo nekaj malega tudi zaradi nas samih.
Pasja peč pa – srečno!
