Velikonočni ponedeljek je bil kot nalašč za naše precej dolgo popotovanje visoko nad dolino. Praznik in še prekrasno vreme, ki je zdržalo cel dan.
Zbralo se nas je kar petnajst, kar je bilo kar lepo presenečenje, saj je bila tura napovedana kot dolga in naporna, deset ur hoje in čez tisoč dvesto višinskih metrov ni nekaj povsem enostavnega.
Krožna tura seveda zahteva isto izhodišče in cilj – tokrat je bilo to jezero Črnava nad Preddvorom. Zapuščena hotel Bor in Grad Hrib kažeta žalostno podobo kraja, a je vsaj parkirišče veliko. Nekaj asfalta za jutranje ogrevanje, da smo prišli do Mač in že smo se zagnali direktno v hrib.
Strmina potem ne popušča do Kališča samega, sem in tja dovoli le manjši predah. A skupina je bila motivirana, Kališče je bilo naša najbližja in najvišja točka: “od tu gre samo še navzdol”, smo si govorili. Zato ni bilo nič kaj veliko ustavljanja, sendviči so ostajali v nahrbtnikih, še klepet se je proti koncu malo umiril. Do Koče na Kališču smo tako prišli natanko po časovnici, po naši hoji bi si lahko naravnali ure!
Zaslužen daljši počitek, hrana, pijača, nekaj poležavanja na soncu v prekrasnem dnevu. Še vsi zagnani smo si kar pogumno ogledovali bližnji Storžič. A dan je bil še dolg!
Do Zaplate zgleda kar dober kos poti, a gre prečenje gozdov in na koncu travnika precej hitro. Vsaj zdelo se nam je, da je bil Hudičev Boršt kar naenkrat pred nami. In tudi res je bil, v dobri uri smo bili že drugič prijazno sprejeti in tudi postreženi.
Zaplata, Hudičev Boršt – je bukov pragozd, ves divji in lep sredi travnikov in okoliških smrek, res ponazarja legendo, da ga je hudič izpustil, ko se je ustrašil zvonov s Sv. Jakoba. Morda pa res!
Prečenje je bilo potem še kar dolgo, a polja čemaža, prekasen dan, razgledi za obliznit in dobra družba je vse skupaj precej skrajšalo. Kmalu smo bili pri Studencu pod Javorovim vrhom, malo kasneje pa že na razgledni točki nad Sv. Jakobom. Vsa naša pot je bila direktno pred nami.
Planinski dom Iskra pa le še par minut daleč. Tu smo potem imeli kar daljši postanek, si pustili postreči z dobrotami iz kuhinje planinske koče in se razklepetali o dolgem dnevu za nami. Spust mimo Farncija in po strmi Juhantovi poti je bila le še formalnost. Ravno toliko formalnost, da smo na koncu potem zgrešili senčnico Josipine Turnograjske, ki smo si jo želeli ogledati. Ah!
Kot bi rekli v naših krajih: pa imamo uržah do Jakoba – ali pa še kam dlje! – za naslednjič!
Na poti smo bili res skoraj deset ur, na koncu smo bili kar dobro utrujeni, nasad sekvoj ob parkirišču je šel kar nekako mimo nas, pred nami pa je bila še zoprna vožnja do doma. Vendar smo bili super zadovoljni, vse se je izteklo v najlepšem redu, na voljo smo imeli ogromno podob prekrasnega dneva.
Če bi se vprašali: “bi šli še kdaj?”, je odgovor lahko le en sam: “s tako enkratno skupino in v takem lepem vremenu – kadarkoli!”
Se torej vidimo naslednjič, srečno!
