»V iskanju kozorogov, sonca in prelepih razgledov ali kako smo ujeli poletje«
Ker so očitno na ostalih bližnjih planinskih društvih obupali nad letošnjim poletjem, niso bili nič kaj bolj optimistični niti glede jeseni. V soboto, 18.10. smo bili namreč eni redkih, če ne kar edino planinsko društvo, ki je imelo razpisano kakšno turo. Temu primerno so se vrstili klici iz vseh vetrov in prav vsi so hoteli izkoristiti napovedano sončno vreme.
Tako smo se preteklo soboto zgodaj zbrali kar na bencinski črpalki na Bledu, kjer smo si ob »kavici za sabo« izmenjali nekaj besed, se spoznali in se že navsezgodaj zjutraj tudi že pošteno nasmejali.
Ob 7:30 smo obuti v gojzarje z raztegnjenimi planinskimi palicami in zaspanimi pogledi že vijugali s Planine Blato proti Planini pri Jezeru. Bil je še mrak in oblaki so na nas še vztrajno trosili drobne, komaj omembe vredne kapljice. In tako je bilo vse do Planine pri Jezeru, kjer smo se za nekaj minut ustavili, da smo se postrojili v vrsto in se fotografirali za morebitne sponzorje (nekateri z novimi, drugi z malo starejšimi gojzarji).
Od tod nas je pot vodila mimo planine Dedno polje, kjer je večina pastirjev (vsaj tako smo mislili) že zapustila svoja poletna bivališča in krave so se skupaj z njimi že podale v dolino, kjer jih čaka zimski aranžma. S planine smo se postopoma dvigovali mimo zapuščene kali in lepe, z mahom poraščene dolinice, nad katero se je dvigala lepa, gladka stena.
Okoli 9:30 smo se malo nad gozdno mejo že nastavljali težko pričakovanim sončnim žarkom in ob malici uživali v dih jemajočih razgledih na okoliške bolj ali manj znane grebene.
Eni so se hvalili z vročim čajem, drugi s suhimi hruškami, tretji s čokolado in nekateri celo s piškoti. Vsi so torej pohvalno upoštevali namig vodje izleta, da so pač visokogorske koče za letos zaključile svojo kariero in naj imajo zato s seboj temu primerne zaloge V R O Č E G A čaja ter priboljškov!
Ko smo se do sitega najedli, smo polni energije vzeli pot pod noge in se povzpeli dalje proti dolini Za Kopico. Drug za drugim smo se čudili vsemu, kar omenjena dolinica skriva. Najprej nekaj čisto svežih podorov, nato nekaj žametnih zaplat z večinoma že odcvetelim gorskim cvetjem, za ovinkom pa še brezna, snežišča, lisasta melišča (porasla z jesensko obarvano rjavo travo so izgledala kot nekakšen kravji pašnik) in posamezne nežne cvetlice, ki so še vztrajale in cvetele na prijetnih sončnih legah.
Ob vsem tem je pot do sedla Vrata minila res zelo hitro. Skoraj smo pozabili na postanek, pa so nas k sreči ustavili novi, še lepši razgledi in zahtevali uničenje naslednje čokolade.
Po krajšem okrepčilu smo nadaljevali proti Prehodavcem. Ta del poti je šel bolj počasi, vendar je bilo vredno. »Alfasamec« kozoroga se je odločil, da se prav na dan našega pohoda preizkusi v vlogi fotomodela in nekaj časa mu je šlo prav zavidljivo dobro. Potem pa se je odločil, da mu kljub vsemu veliko bolj pristoji spogledovanje z mogočnim skalovjem in je šel iskat naprej vse tiste bujne šope trave, ob katerih je že prej verjetno po svoje užival.
Ni nam preostalo drugega, kot da se odpravimo dalje. Mimo Rjavega jezera srčaste oblike, pa vse tja do cilja, ki smo si ga zastavili!
Kot vse ostale koče v visokogorju, je tudi Zasavska koča na Prehodavcih že zaključila letošnjo sezono, kar pa nas niti najmanj ni motilo.
Posedli smo se po skalah pred kočo in napadli vsak svojo, nato pa še sosedovo zalogo hrane iz nahrbtnika. Bilo je fantastično!
Nekateri so prejeli še krst, saj so prvič dosegli in presegli višino 2000m, tako da je bilo vzdušje res super!
Ko smo skoraj povsem izčrpali zaloge iz nahrbtnikov, smo se odpravili nazaj po poti, po kateri smo prišli. Bila je še lepša, čisto drugačna kot prej. Srečali smo še nekaj mlajših prijateljev prej omenjenega mogočnega kozoroga. V dolini Za Kopico pa je sonce poskrbelo za čisto drugačne barve in čisto drugačno podobo. Še lepšo, še bolj divjo kot prej.
Macesni med ruševjem so postali še bolj živo rumeni in koče na Dednem polju so bile še bolj pravljične kot zjutraj. Morda zato, ker smo bili vsi polni lepih vtisov in se nam je zato vse skupaj zdelo še lepše?
Ne vem. Zagotovo pa vem, da je bil to eden lepših potepov v družbi imenitnih vršacev in neskončno prijetnih ljudi. Vseh devet prisotnih potepuhov je na koncu ugotovilo, da bi bilo škoda, če bi ostali doma in seveda smo se strinjali, da se kmalu spet vidimo.
Le kam nas bo naslednjič odneslo….
Erika
Še nekaj slik.
