Po izletu na Mrzl’k …

… je bilo v avtobusu, med vožnjo proti domu, veliko mirneje kot ob jutranji vožnji na izhodišče. Le kako naj ne bi bilo, ko smo pa kljub dokaj majhni premagani višinski razliki, opravili z lepim in kar dolgim planinskim izletom. Skoraj tik pred avtobusom pa smo zadnje atome energije potrošili še na zasneženem travniku.   Začetek tokratnega hribovskega vandranja po žirovskih vzpetinah je bil dokaj zgoden – že nekoliko pred sedmo uro je na topel avtobus vstopilo šest kamniških učencev, v petnajstminutnih razmakih pa so jim sledili še radomeljski, domžalski in lukovški prijatelji in seveda tudi prijateljice. Po dobri vožnje smo prispeli na izhodišče – v Žiri, kjer smo si pred muzejsko stavbo privoščili krajši zajtrk. Po njem pa so nas že takoj na začetku dodobra ogrele strme starožirovske ulice. K sreči so se hitro položile, utrjeno cestišče pa je zamenjala gozdna ter travniška steza, ki nas je pripeljala do Breznice, nad Žirmi dvigajoče se simpatične vasice. Manjša vaška cerkvica je bila na idealnem mestu za nekaj požirkov toplega čaja ter globokih vdihov svežega zraka, nakar smo se odpravili naprej proti cilju. Med potjo smo videli nekaj kasarn iz časov Rapalske meje, ki so jo označevali tudi mejniki, ki smo jih kar nekaj še vedno zapazili ob naši poti. Kar nekaj časa smo se potem vzpenjali po gozdnih stezah, ko smo končno le prispeli na prostrane travnate vrhove. Tu smo se tudi prvič srečali z malček bolj zasneženim razgledom, a žal ne dovolj za prave snežne vragolije. Dežurna oskrbnica koče na Mrzl’k nas je toplo in veselo sprejela – tudi starejšo skupino, ki se nam je tik pred kočo pridružila, potem ko so skočili še na bližnjo Sivko. Nekateri so si naročili čaj, vodniki tudi kavico, vsi pa so posegli po domačih dobrotah iz nahrbtnika. Res so teknile, sploh tiste sladke, ki so prišle na vrsti po sendvičih. V majhni, a prijetni koči smo se zadržali kar nekaj časa, ko smo se končno oskrbnici zahvalili za gostoljubje in se povzpeli še na vrh Mrzl’ka nad kočo – vrh je le nekaj metrov višji od koče, ampak vrh je pa le vrh! Sledil je sestop, večinoma kar po makadamski in deloma tudi gozdni cesti. Pa se nismo nič pritoževali. Čas smo si krajšali z raznoraznimi vragolijami, še najbolj pa smo si dali dela z zaplatami snega od poti. Morda so se nas vodniki prav zato dobrih petnajst minut pred avtobusom le usmilili in nam namenili četrt ure zase – beri za kepanje, valjanje po snegu ali pa le za izpraznitev zadnjih zalog malice, bolje rečeno sladkarij. Še nekaj minut hoje in vstopili smo na avtobus, ki nas je čakal v Ledinici. Kako je bilo od tam naprej, pa že veste. Verjetno pa že veste tudi to, da smo se imeli res lepo – vreme nam je služilo, edino snega bi lahko bilo več, vodniki pa tudi niso bili (pre)strogi.   Ne spreglejte fotogalerije, ki jo najdete na našem Facebook profilu.   Na naslednjem izletu se nam lahko pridružiš tudi sam/a – 27. februarja bomo obiskali Talež. Pridi, zabavno bo!   Spisal in fotografije prispeval Matej Ogorevc