Poročilo o markiranju poti na Veliki planini 6. in 7. avgusta 2017
Markirala sva Aleš in Helena Kermauner, začela sva v soboto, 6.8.2017 okoli devetih in končala v nedeljo okoli 13h. V dveh dneh se je nabralo precej markacij, nekatere so boljše, druge slabše, večina odločitev je bila sicer dobrih, nekaj pa tudi slabih, priznava. Kompromisi so takšni in drugačni, pri markiranju jih je ogromno. Napake, ki so se tudi skoraj sigurno in na žalost pojavile, bova z veseljem odpravila.
Markirala sva naslednje poti:
- od Jelševega konfina mimo Podkrajnika proti Jurčku do prvega ovinka, kjer smo nazadnje končali z markiranjem;
- od grape nad Senožetnikom čez planino Kisovec do Doma na Kisovcu;
- delček poseke na planini Kisovec pri prehodu čez ogrado;
- od Domžalskega doma proti Veliki planini do prvega kaktusa in nazaj proti planini Kisovec, mimo Želve do razpotja gonske poti pri tablicah;
- od razpotja pri tablicah do Male planine, do prvega kaktusa;
- od kaktusa na vzhodni strani Male planine do Gojške planine ter košček prečnice na Gojški;
- prehod prek kolovoza na poti od Jelševega konfina na Gojško planino.
Začela sva na Jelševem konfinu in se spuščala proti Podkrajniku. Že na začetku je težava, ker takoj pri spustu na desni ni nikjer primernega prostora. Prvo drevo je šele čez par sto metrov.
Prehod preko prve ceste ni viden od daleč, na desni manjka drevo, tablica je (pre)visoko na poti. Nove tablice? Na levi je zdaj narisana puščica navzgor, drevje je obrezano.
Pri drugem prehodu ceste nad Senožentikom sva pomarkirala direktno pot navzdol. Črte in par markacij na kamnih, prostora ni veliko.
Takoj nad hiško (Senožetnik) je zdaj zelo uhojen odcep v gozd, direktna pot se uporablja čedalje manj, tu bi bilo treba razmislit, kje bi bile table in kako speljati pot in razcep Gojška/Kisovec.
Senožetnik nama je dal tudi staro smerno tablico, ki jo je našel na tleh in spravil. Nisva sigurna, kje je pravzaprav stala.
Prehod preko lese in travnik bi bil lahko označen bolje, lesa več ali manj razpada (leso in stopnice je naredil Senožetnik). Edini primeren objekt bi bil števec elektrike, a tam markacije nisva narisala. Pri prehodu v gozd, pri kapelici pa je prostora dovolj in pot je pomarkirana do tistega zadnjega ovinka, kjer smo končali zadnjič. Par odcepov v gozdu sva zabasala s sušicami in pravilno pot usmerila z obnovljenimi in novimi markacijami.
Pri poti navzgor sva začela v gozdu levo nad odcepom Gojška/Kisovec. Prehod poti čez cesto je označen, čeprav je drevo na levi povsem neprimerno. Tablica za Veliko planino, ki je bila na drevesu, je bila zelo na lahno pritrjena in je grozila, da kmalu odpade, zato sva jo odnesla. Pot naprej do planine Kisovec sva dobro pomarkirala, dreves je dovolj, prehodi prek kolovozov so zdaj ok, veliko je bilo obrezano.
Na planini Kisovec so markacije le na lesi, pri prehodu, naslednja pa je šele na drevesu na levi pod zadnjo kočo, ko pot zavije levo proti cesti na Kisovec. Ni skal, ni dreves, edino lese, za kar pa bi najbrž morali dobiti dovoljenje lastnikov, ki pa jih tokrat ni bilo.
Prehod na cesto na Kisovec je po stari poti, ki gre par deset metrov vzporedno s cesto, zdaj zaprt. Lesa ima celo ključavnico, zato so markacije na zadnjem drevesu ter potem na cesti v obe smeri. Meniva, da kar primerno, drugje se tako ali tako ne da.
Do Doma na Kisovcu je pomarkirano po cesti.
Tu sva za ta dan zaključila, ura je bila že pozna, vrniti se je bilo treba do Jelševega konfina, do Domžalskega doma sva tako prišla ravno ob prvem mraku.
Naslednji dan sva začela ob 7h, obnovila markacijo na Domu ter narisala dve na leso pri prehodu. Do kaktusa drugih možnosti preprosto ni. Nato sva obrnila in šla nazaj pod Poljanskim robom do gonske poti nad planino Kisovec. Pot mimo Želve je zahtevna za markiranje, skale so neprimerne in na napačnih mestih.
Želve nisva obnovila, predvsem zato, ker je ne bi mogla dobro očistit – nisva imela dovolj velike žične krtače, ker je bila barva pregosta in ker sva imela za tako bolj umetniško delo, kar Želva nedvomno je, neprimeren čopič.
Primerna za barvanje je le ena stran, druga je mnogo pretežka, saj bi bilo treba risati v težki perspektivi.
Nekaj težav je bilo pri prehodu Sapne steze, saj tam skoraj ni primerne skale, Sapna steza pa je precej dobro uhojena. Markacije so morda malce preveč oddaljene, črte pa ne prav dobro vidne z vseh smeri.
Od smernih tablic sva pomarkirala navzgor po nadelani poti, v začetku kar gre, na travi pa spet postane komplicirano. Težaven je spet odcep levo dol s travnika, kjer je Sapna steza naravnost seveda bolje uhojena. Tam je le en majhen kamen, kjer sva obnovila črto, a to se zdi premalo. Tablice? Na desni je drevo, ki bi ga lahko morda bolj obrezali in ga uporabili za puščico.
Naprej sva pomarkirala par skal do prvega kaktusa. Na edinem drevesu nisva mogla obnoviti markacije, je preveč zaraščena, za rezanje bi potrebovali žago/sekiro.
Potem sva prečila do kaktusa na vzhodni strani Male planine, nad Gojško planino in tam spet začela markirati. Starih markacij, na skalah precej na desni, stran od poti, nisva vseh obnavljala, le začetne. Odločila sva se raje za tiste direktno na poti. Pomarkirala in obnovila sva tudi prečnico na Gojški planini in prišla do znamenja. Tam sva zaradi vremena, ki je že precej vleklo na dež, končala s tem delom.
Pot do Konfina je v celoti kar dobro pomarkirana, vmes sva obnovila le prehod pri kolovozu.
Popravit sva šla tudi prehod preko lese na planini Kisovec, tam, kjer so na novo vse podrli. Dve markaciji sva morala spraskati, saj sta zdaj dve novi, ki sta preblizu starih – da je omogočen prehod preko lese. Na drugi strani sva usmerila pot z dvema puščicama, kar meniva, da je kar ok. Na zadnjem stoječem drevesu je malo večja markacija, ki kaže proti odprtem in se jo vidi od daleč. Eno markacijo sva narisala še na štor, a vse kaže, da bodo te štore prej ali slej pospravili.
Kaktus na planini Kisovec je majhen, a kar dobro stoji in je dobro pritrjen. Za tablice bi bil primeren.
Zaključila okoli 13h. Skupaj dela 18h, dva človeka.
ALBUM SLIK.
