Poročilo s pohoda pod Košuto

Poročilo s pohoda bi morali posredovati pohodniki, saj sem ga kot vodnica verjetno malce drugače doživljala. Celoten dan se je namreč nagibal iz ene skrajnosti v drugo. Kljub ogledni turi dober teden prej, so bile razmere to sončno nedeljo povsem drugačne. Pohod, ki ne bi smel imeti oznake težaven, se je izkazal v tej vročinski nedelji za vse prej kot enostaven. Najprej me je presenetilo število odpovedi. Skoraj tretjina udeležencev je odpovedala turo. Nekateri celo zjutraj, ko smo že stali pred (prevelikim) avtobusom. K odpovedim je verjetno prispeval slab občutek ob nedavni nesreči z udarom strele na Veliki planini, saj si drugače ne znam razložiti tako velikega osipa. Nazadnje smo sami odpovedali še velik bus, saj ni bil tisti, ki smo ga naročili. Potem nas je bilo ravno prav za novega prevoznika. Uro kasneje smo se odpravili proti Gorenjski, čez Bornove tunele v Dovžanovo sotesko. Tu smo po novi učni poti prehodili delček poti, nato pa kar resno začeli s prvim vzponom. Ko smo tako vsi žejni prišli pred zaprta vrata Zavetišča na Kalu, smo se ponovno spogledali, saj nikogar ni bilo doma. Zaloge vode seveda še niso pošle, zato nam ni bilo hudega. Pojedli smo kopico sladkarij, popili dnevno zalogo in jo mahnili dalje proti Planini Šija. Oba domova, ki smo ju obiskali sta bila zaradi sobotne gneče že malce podhranjena s ponudbo, vsaj odžejali smo se pa lahko. Ker so planine pod Košuto prostrane in je poti v izobilju, so si pohodniki lahko sami izbrali težavnost poti. Direktna na planino Kofce, po lovski poti imenovani Kačja steza do Doma na Kofcah ali pa še dodaten skok do vrha Kofce gore. Še dobro, da smo imeli toliko izbire, kajti vročina nam ni prizanašala, saj je bil te dni pravi vročinski val. Zato smo si privoščili malo več prostega časa za počitek. In ko smo se varno vrnili do našega busa in že dobro odpeljali, nas je dosegla nevihta. Mokrote pa tudi v Domžalah ni bilo nobene, tako, da je bil dan kljub vsemu lepo zaključen. Kar nekaj utrinkov s poti pa najdete tudi v Albumu.