Železni tabor karavanškega grebena

Letošnja planinska avantura se je pričela 8. avgusta na železniški postaji Domžale. Od tam se nas je pet nasmejanih deklet v družbi vodnika Mateja odpravilo na izlet po slovenskih železnicah, ki so nas pripeljale do Jesenic. Po krajšem sprehodu skozi ta čudoviti delček naše domovine, se je začel naš prvi vzpon s ciljem pri Koči na Golici. Sončni žarki nas na žalost niso spremljali, je pa njihovo toploto nadomestila prijetna sopara, ki je iz nas zvabila prve potoke potu. Po sedmih urah hoda skozi gozdne poti in travniške jase, smo prispeli v meglo odet končni cilj prvega dne. Tam nas je pričakala nadvse gostoljubna gospodarica, ki je z nami delila nemalo planinskih prigod in nasvetov. Naslednje jutro smo se po okrepčilnem zajtrku povzpeli na sam vrh Golice, kjer smo lahko opazovali razgled na zamegljeno Avstrijo na eni strani in s soncem obsijano Slovenijo na drugi strani. Za tem pa nas je čakal 11 km dolg pohod po karavanškem grebenu, ki nas je vodil vse do Stola. Temu je sledil, za nekatere prvi, spust po melišču, za tem pa dih jemajoča (zaradi razgledov, ne utrujenosti) pot do izvira reke Završnice, kjer smo si napolnili naše čutare s svežo vodo. Tako smo se, na novo obteženi, podali do končnega cilja drugega dne – Zelenica. Po dobro prespani noči je sledil spust do Podljubelja, kjer nas je pričakal vodnik Jernej in nas priskrbel s samovarovalnimi pasovi in čeladami. Skupaj smo nadaljevali pot skozi Ljublelj in se povzpeli na Košutico. Na vrhu smo v družbi muh pomalicali in še okrepčali za nadaljnje podvige. Najprej nas je čakal spust do Hajneževega sedla, kjer smo si pripeli pasove in nadeli čelade. To nam je omogočilo vzpon na Veliki vrh, kamor smo prilezli s pomočjo vpenjanja po jeklenici. Po uspešnem vzponu na vrh nas je čakal zgolj še spust do Doma na Kofcah. Že nekoliko težkih nog smo dosegli končno postojanko, kjer so nas pogostili z obilno večerjo pri kateri seveda niso manjkali izjemni štruklji. Na zadnji dan naše odprave nas je presenetilo slabo vreme, ki nas je že v zgodnjih dopoldanskih urah pregnalo nazaj v dolino. Skozi Dovžanovo sotesko smo se sprehodili do Tržiča, kjer smo si privoščili zaslužen sladoled. Z lepimi spomini se že veselimo naših prihodnjih izletov! Zgornji zapis je kratek in jedrnat. Šele slike pa bodo razkrile pravi značaj tokratnega planinskega potepa … najdete jih na Facebook profilu MO PD Domžale. Neža Škofljanc