Krasne Karnijske Alpe – vtisi z izleta na Konjski špik
Naj začnem kar pri koncu. Izjemno lepa pot, a zelooo dolga. Lahko tudi v obratnem vrstnem redu. Dooolga pot, a fenomenalno lepa.
Vožnja z malim avtobusom v zgodnjih jutranjih urah ni dala slutiti, da se bo napravil tako krasen dan, kot si ga lahko le želiš. Do našega izhodišča, sedla Cason di Lanza, smo z enim krajšim postankom z malim avtobusom potrebovali skoraj 3 ure, kar je že precej za enodnevno pohajkovanje po gorah, a hkrati ne preveč, da se Karnijske polno doživi tudi v enem dnevu. Pri Tablji (Pontebba) se od glavne doline odcepi gorska cesta, ki s svojo ozkostjo in predvsem strmimi 180° ovinki predstavlja izziv za voznike vozil velikosti malih avtobusov. A brez večjih prask smo prispeli na sedlo, ndm višine 1552 m. Po tej cesti je leta 2013 potekala trasa kolesarske dirke po Italiji (Giro di Italia), uf je moralo iti navzdol na nož.
Po okrepčilnem zajtrku pri planinski koči smo ob 9.00 zakorakali v breg. Že po dobrih 20 minutah so se nam pričele odpirati razgledi proti grebenu Karnijskih in še v oblakih zakritemu cilju izleta, Konjskemu špiku. Magmatske kamnine dajejo povsem drugo podobo pokrajine, kot smo je vajeni v Sloveniji, predvsem veliko temnejše sive barve, kjer je na skalah tudi precej mahovja. In zaradi vododržne kamnine tudi precej močvirnata pokrajina s prilagojenim rastlinjem. A kar nas je razveseljevalo večji del poti, preproge borovničevja in brusnic. Če ne prej, smo se jih letos pa tu konkretno »napasli«.
Pod grebenom smo si nekateri ogledali Dantejevo jamo, krajši otoček apnenca, v katerega se izteka potoček. Nebo pa se je medtem vse bolj odpiralo in mističnost bližnjih vrhov je izpuhtela, delno je ostala še v daljavi, kar pa je kvečjemu še dodalo piko na i izjemnim razgledom. Od grebena smo do sedla Rudniksattel hodili pod južnimi pobočji Velikega Koritnika (Trogkoffel), na katerega je speljanih več zavarovanih plezalnih poti. Po eni od smeri sta vrh dosegla tudi dva člana skupine (skupno nas je bilo na izletu 20). Na sedlu pod vrhom smo ugotavljali, da bo naša današnja časovnica precej daljša od načrtovane, a prelepo okolje in še lepše vreme je dalo enoglasni odgovor, da si vsi želimo na vrh. V spodnjem delu je bila skala, kjer je potrebna tudi pomoč rok, vlažna in napredovanje je potekalo počasi, a zanesljivo. Pod vrhom je bil marsikdo že kar utrujen, a skupaj smo zmogli še ta napor, ki je bil za vsakogar poplačan večkratno. Izjemni razgledi proti skupini Ankogla in Visokim turam na severu, proti zahodu postavni Hohe Warte (Mt. Coiglians), najvišji vrh Karnijskih in v daljavi vrhovi severnih Dolomitov, proti jugu snežni oblaki, iznad katerih so štrleli drzni vrhovi južnega dela Karnijskih Alp, proti vzhodu pa slovenske gore, v bližini Zahodni Julijci z Montažem in Špikom, pa Juljske Alpe in tudi Karavanke. Kakšen privilegij! Oči se kar niso mogle napasti vseh gora in lepot.
A čas nas je priganjal in po skupinski fotografiji je bil potreben premik navzdol. Zopet na vlažnih skalah je šlo počasneje, a smo si vzeli čas za previdnost in zanesljivost, tako da smo brez problemov prišli do bivaka pod sedlom, ki je bil še v nedokončani fazi izgradnje (manjkala mu je še zunanja pločevina – verjetno bo rdeča , kot na starem bivaku). Pri bivaku pa zopet daljši postanek za uživaško nabiralništvo. Od bivaka je sledil nekoliko strmejši, a kratek spust v dolinico. Pot je sicer označena, a manj shojena. Po res že dolgotrajni hoji nas je čakal še krajši vzpon na sedlo, kjer je energija že popuščala. Vmes smo ugotovili, da sta najstarejša udeleženca stara 78 in 72 let, kar je vrhunsko in spoštovanja vredno. V prijetnem popoldanskem soncu (ki pa je bil še vedno precej močan za sredino septembra) smo opravili še zadnje korake do sedla, našega izhodišča.
Skupno je večji del krožna pot predstavljala cca 18 km in cca 1.000 m vzpona.
Na veselje vseh smo si uspeli pri koči vzeti še dovolj časa za presušena grla. Sledilo je namreč zopet skoraj 3 ure vožnje do Domžal, kamor smo pripeli malo po deveti uri zvečer. Utrujeni, a še kako izpolnjeni. Karnijske, še pridemo!
Dušan Prašnikar, vodnik PZS
Več fotografij pa v
ALBUMU.
Pod grebenom smo si nekateri ogledali Dantejevo jamo, krajši otoček apnenca, v katerega se izteka potoček. Nebo pa se je medtem vse bolj odpiralo in mističnost bližnjih vrhov je izpuhtela, delno je ostala še v daljavi, kar pa je kvečjemu še dodalo piko na i izjemnim razgledom. Od grebena smo do sedla Rudniksattel hodili pod južnimi pobočji Velikega Koritnika (Trogkoffel), na katerega je speljanih več zavarovanih plezalnih poti. Po eni od smeri sta vrh dosegla tudi dva člana skupine (skupno nas je bilo na izletu 20). Na sedlu pod vrhom smo ugotavljali, da bo naša današnja časovnica precej daljša od načrtovane, a prelepo okolje in še lepše vreme je dalo enoglasni odgovor, da si vsi želimo na vrh. V spodnjem delu je bila skala, kjer je potrebna tudi pomoč rok, vlažna in napredovanje je potekalo počasi, a zanesljivo. Pod vrhom je bil marsikdo že kar utrujen, a skupaj smo zmogli še ta napor, ki je bil za vsakogar poplačan večkratno. Izjemni razgledi proti skupini Ankogla in Visokim turam na severu, proti zahodu postavni Hohe Warte (Mt. Coiglians), najvišji vrh Karnijskih in v daljavi vrhovi severnih Dolomitov, proti jugu snežni oblaki, iznad katerih so štrleli drzni vrhovi južnega dela Karnijskih Alp, proti vzhodu pa slovenske gore, v bližini Zahodni Julijci z Montažem in Špikom, pa Juljske Alpe in tudi Karavanke. Kakšen privilegij! Oči se kar niso mogle napasti vseh gora in lepot.
A čas nas je priganjal in po skupinski fotografiji je bil potreben premik navzdol. Zopet na vlažnih skalah je šlo počasneje, a smo si vzeli čas za previdnost in zanesljivost, tako da smo brez problemov prišli do bivaka pod sedlom, ki je bil še v nedokončani fazi izgradnje (manjkala mu je še zunanja pločevina – verjetno bo rdeča , kot na starem bivaku). Pri bivaku pa zopet daljši postanek za uživaško nabiralništvo. Od bivaka je sledil nekoliko strmejši, a kratek spust v dolinico. Pot je sicer označena, a manj shojena. Po res že dolgotrajni hoji nas je čakal še krajši vzpon na sedlo, kjer je energija že popuščala. Vmes smo ugotovili, da sta najstarejša udeleženca stara 78 in 72 let, kar je vrhunsko in spoštovanja vredno. V prijetnem popoldanskem soncu (ki pa je bil še vedno precej močan za sredino septembra) smo opravili še zadnje korake do sedla, našega izhodišča.
Skupno je večji del krožna pot predstavljala cca 18 km in cca 1.000 m vzpona.
Na veselje vseh smo si uspeli pri koči vzeti še dovolj časa za presušena grla. Sledilo je namreč zopet skoraj 3 ure vožnje do Domžal, kamor smo pripeli malo po deveti uri zvečer. Utrujeni, a še kako izpolnjeni. Karnijske, še pridemo!
Dušan Prašnikar, vodnik PZS
Več fotografij pa v ALBUMU.
