Poročilo: praznični pohod

Zadnji dnevi leta 2019 so bili tokrat kot nalašč za naš Praznični pohod, ki smo ga letos organizirali prvič. V belo oblečena Velika planina, topel Domžalski dom in nadvse dobra družba, vse to so sestavine, s katerimi ni težko narediti super dogodivščine! V petek ob dveh popoldan smo se odpeljali do Kranjskega Raka in se kar takoj zapodili v hrib. Spremljalo nas je močno sneženje, ki je dodalo pravo praznično vzdušje, hoje pa še ni oviralo. Mimo Sončne griče smo bili hitro na Gojški planini, do Jarškega doma pa nato ni več daleč. Ravno se je delal mrak, lučke ob domovih in luči v dolini pa so večer naredile čudovit. Večerjo smo si privoščili že v Domžalskem domu, a noč je bila še mlada, zato smo morali še enkrat ven, v sneg in mraz do Poljanskega roba. Na žalost pogleda v dolino nismo bili deležni, se je pa nad nami bočila Rimska cesta, kar je bilo med meglo in snegom prav impresivno. Ker pa je osnova Prazničnega pohoda tudi druženje, nas je nato vse obiskal skriti božiček, pri katerem seveda smeha ni manjkalo. Veselo razpoloženi smo se tako še parkrat zavrteli, nato pa nas je že dočakalo novo jutro! Jutro je bilo prekrasno, vse sneženo in sončno. A tako je zgledalo le za okni, zunaj je divjal veter s kar presenetljivo močjo. Počasi smo pojedli zajtrk, se zaradi vetra še malo obirali, kar je dalo dodatnih moči nam, vetru pa jih je pobralo in je res malce oslabel. Ravno toliko, da smo nase navlekli vso potrebno opremo in se pogumno zapodili proti Velikemu stanu. Dan je bil čudovit, razgledi prešerni, a pihalo je kar močno. Od vetra smo se tako odpočili kar v Parlamentu sredi Velikega stanu, se odločili da nočemo, da nas severnik odpihne z Gradišča in smo raje zavili mimo Tihe doline proti Stolniškem stanu. Veter nas je še malo podil naokrog, a nad Gojško planino severnik ni več dobro dosegel, sonce pa je z južne strani že pripekalo, tako da so se kape, rokavice in bunde kar rahljale. Še obisk našega oskrbnika Lojzeta v Črnuškem domu in zaokrožili smo ponudbo Male planine. Čakal nas je le še spust do Kranjskega Raka, ki je hitro minil ob zavedanju, da kljub močnemu vetru nismo popustili in tako uspešno ukradli dan, no – vsaj dopoldanski del dneva. Avtobus nas je nato odpeljal do Domžal in tam smo se – natančno po planu – po štiriindvajset urni dogodivščini poslovili. Lahko rečem, da je pohod v vseh ozirih uspel, kljub predhodnim pomislekom dveh dni in spanja v koči. Skupina je bila ravno dovolj velika, hoja ne prehuda, družba pa enkratna! Verjamem, da naslednje leto Praznični pohod ponovimo! Slike v ALBUMu! Foto: Vinko Maleš