Poročilo s pohoda na Krvavico

Poleti razpisujemo manjše število pohodov. Razlogi so mnogoteri, predvsem zaradi dopustov in odsotnosti tako pohodnikov kot vodnikov. Tokratni poletni pohod pa je skorajda odpadel zaradi dežja, ki se je pojavil nenapovedano in nas zbudil ob 5. uri zjutraj. Pogled na radarsko sliko je razkrival, da bi znala biti nevihta lokalna in da se bo čez uro ali dve že zjasnilo. Ali pa tudi ne. A pohoda kljub jutranjim klicem pohodnikov nisem odpovedala, sem pa razumela vse klice zaradi bojazni, da bo dan deževen in neprimeren za potep. Od prijavljenih 22 udeležencev se nas je zbralo 11, ki smo pogumno krenili na pot. Na Trojanah smo ob prvi kavi počakali, da je prenehalo deževati in se nato s polurno zakasnitvijo podali po predvideni poti. Načrtovano pot smo s postanki v planinskih kočah tudi v celoti izvedli in to brez dežja v naši smeri pohoda. V gozdu je šumelo, nekaj dežnih kapljic, ki so padale iz drevesnih listov nas je osvežilo, vročine ni bilo, le skrivnostne meglice so se z neverjetno hitrostjo podile po dolinah in okoli vrhov. Prva postojanka je bil Čemšeniški dom, druga pa Zajčeva koča. Kakor je bila prva precej obiskana, je druga koča čakala le na nas. Prijazna dežurna oskrbnica Maja, ki nam je za dobrodošlico pripravila potratno potico, nato pa z veseljem postregla in zraven razložila celotno zgodovino društva, obnove domačije, ki je postala njihov planinski dom in oživljanje tradicij v katere vključujejo tudi najmlajše vrtčevske otroke. Ker je večina pohodnikov bila prvič na Krvavici in pri Zajčevi koči, so nas strmina gore, lepota gozdov ter srčnost domačinke očarale. Vrnili smo se srečni, da smo uspeli to nedeljo, 2. avgusta, kljub pretečemu dežju, obrniti v lepo doživetje, ki ga bomo še dolgo ohranili v spominu. Helena  

več fotografij pa v ALBUMU