Gradnja Domžalskega doma je potekala od leta 1951 do 1953 po načrtih arhitekta in predsednika Planinskega društva Domžale inž. Franceta Škofica (1913–1981). Svečana otvoritev je bila ob prisotnosti številnih obiskovalcev 9. avgusta 1953. Ob otvoritvi je zapisal: “Naj zabeležim glavna imena zaslužnih: odbor Planinskega društva Domžale v celoti, Planinska zveza Slovenije, podjetje Kaolin iz Črne, Planinsko društvo Železničar in kolektiv kurilnice Šiška; prav posebno zahvalo in priznanje moram poudariti požrtvovalnim zidarjem tov. Maleša Andreju in Čimžarju Jožetu s sodelavci.” Celotna vrednost doma je bila takrat ocenjena na 20.000.000 din. Originalne načrte hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana.
Otvoritve se je udeležila tudi 83-letna škotska pisateljica in zaljubljenka v slovenske gore Fanny Suzannah Copeland, ki je v vpisno knjigo zapisala: “Srečna, da sem lahko dočakala otvoritev te koče! Moje sanje so postale resnica!”
Gradnjo Domžalskega doma je omogočila tovorna žičnica, ki je začela delovati 15. julija 1951. Iz Žage do Pirčeve planine (kjer je bila vmesna postaja), na planino Kisovec in Malo planino je na dolžini 2.925 m, premagala 914 m višinske razlike. Največji naklon žičnice, ki je obratovala do leta 1963, je bil 35 .
V manj kot desetih letih je Domžalski dom postal premajhen. Ob pričakovanju večjega števila obiskovalcev – zaradi odprtja gondolske žičnice (1963) – je društvo 3. marca 1961 zaprosilo za gradbeno dovoljenje, ki ga je dobilo po nekaj letih papirne vojne. Prenočitvene kapacitete so se povečale na 30 postelj v sobah in 40 na skupnih ležiščih.
Domžalski dom na Mali planini je z umestitvijo v občutljiv gorski prostor in s svojim imenom, ki poudarja okolje, kjer je nastala ideja in od koder prihajajo generacije ljudi, ki so ga postavile in ves ta čas vzdrževale, nedvomno veliko prispeval k razpoznavnosti občine Domžale in mesta Domžale v Sloveniji, pa tudi po svetu.
3000 let Velike planine (Kamniški zbornik 2008).
